Povezave

sobota, 21. december 2013

ŠOLA KOT IDEOLOŠKI APARAT DRŽAVE


UVOD


Šola je institucija, ki je nosilec zakonitosti vzgojno-izobraževalnega procesa. V tem procesu bi si morali prizadevati za čim bolj celovit razvoj otrokove osebnosti. Pri pouku sta vključena tako izobraževalna kot tudi vzgojna dimenzija.

Vzgojne naloge šole se lahko uresničujejo na vsaj 3 načine:

  • V obliki neposredne vzgoje, ki se izvaja preko posebnih tako imenovanih vzgojnih predmetov ali dejavnosti
  • V obliki posredne vzgoje – vzgoje s poukom in
  • V obliki kombiniranih modelov, ki upoštevajo obe vzgojni možnosti

Vzgoja, ki je naslonjena na izobraževanje, namreč pomeni možnosti ideoloških manipulacij ali celo indoktrinacije ideologij, le ob skrbnem načrtovanju in demokratičnem in strokovnem nadzoru, lahko tudi možnost kreiranja svetovnonazorskih vrednot, kritičnega mišljenja ter moralne avtonomije posameznika (kakršna je deklarativno zapisana tudi v naši ustavi in zakonodaji!).

Morda je prav to možen vzrok za vse bolj storilnostno naravnanost naše javne šole, ki s preobsežnostjo vsebin in temeljnih ciljev preobremenjuje tako šolo in učitelje, kot tudi učence in njihove družine. Takšna storilnostno naravnana javna šola, ki je podkrepljena še z relativno slabimi materialnimi in neustreznimi normativnimi pogoji, enostranskimi in ideološko neprimernimi vsebinami, pa v sodelovanju z ostalimi členi državnega aparata in manipulativnimi mediji, vodi v popolno nedemokratično razslojevanje naše družbe: ustvarjanje ideološko-politične elite z ekskluzivno pravico  do posedovanja tako materialnih, kot moralno-etičnih (ne)vrednosti na eni in nekritične, neavtonomne množice poslušnih posameznikov na drugi strani.

Zloraba vzgojnih nalog naše javne šole v tem smislu, tako pomeni prikrito ideološko manipulacijo, namenjeno ohranjanju in vzdrževanju ideološko naravnane neosocialistične družbe in njenih elit.


 

Razlikovati moramo med državno oblastjo in represivnim državnim aparatom na eni in med represivnim in ideološkim aparatom države na drugi strani. Čeprav ideološki aparat na nek način sodi k državnemu aparatu samemu.

Pomanjkljivost represivnega aparata države (ki zajema: vlado, upravo, vojsko, policijo, sodišča, zapore itd) je predvsem ta, da deluje izključno v javni sferi in pretežno z represijo (čeprav seveda skozi zakonodajo tudi z ideologijo).
Ideološki aparati, kot npr. šola, mediji…, so lahko mnogo bolj učinkoviti, saj delujejo tako v javni, kot tudi v privatni sferi. Čeprav delujejo na videz dokaj neusklajeno, pa delujejo pretežno z ideologijo (šele nato, milo in simbolično, tudi z represijo). Tako lahko šola, z ustreznimi metodami, dresira poslušne in pohlevne ovčice, ki zagotavljajo družbeni status quo.

  • Enotnost represivnega aparata države zagotavlja njegova centralizirana in enotna organizacija pod vodstvom predstavnikov oblasti;
  • Enotnost različnih ideoloških aparatov države pa zagotavlja največkrat v protislovnih oblikah – vladajoča ideologija.

Represivni aparat države predvsem (z nasiljem, fizičnim in drugačnim) zagotavlja politične pogoje za delovanje ideoloških aparatov države. Prav ti pa v veliki meri zagotavljajo primerno manipulacijo, seveda zaradi podrejenosti togi zakonodaji, pod »ščitom« državnega represivnega aparata.

Šolski ideološki aparat je v Sloveniji torej postal  vladajoči ideološki aparat države.

Čeprav vsi ideološki aparati države skupaj prispevajo k istemu rezultatu, pa vsak izmed njih prispeva k istemu rezultatu na poseben način:

·       Politični aparat podreja posameznika državni politični ideologiji
·       Informacijski aparat pita »državljane« vsak dan z ustrezno količino ideološko usmerjenih informacij
·       Pa vendarle ima šolski aparat pri tem vodilno vlogo: saj deluje tako pritajeno:

Ø  Zajame vso populacijo in to že v obdobju, ko je posameznik najbolj občutljiv (ranljiv)
Ø  Z novimi in starimi metodami vtepa v glavo »spretnosti«, ovite v  ideologijo (pri različnih predmetih)
Ø  Ob koncu izobraževanja posameznik sicer postane na videz samostojen subjekt, a je ta subjektiviteta močno ideološko pogojena.

Da bi bila legitimnost šolskega ideološkega aparata večja, pa se danes le-ta še bolj povezuje z družino. V sodelovanju z, na videz »liberalno« zakonodajo, ji celo daje moč »strokovnega« nadzora nad vzgojno izobraževalnim procesom, s čimer je ta institucija  popolnoma razvrednotena. Šole, kot nosilci VI procesa so razpeti med ideološko usmerjeno VI zakonodajo na eni in "strokovnim" nadzorom družine na drugi strani. Učitelji izgubijo tako svoj avtonomni status, kot tudi strokovno vrednost. Pedagoški poklic je popolnoma razvrednoten. Taka kriza šolskega sistema, ki se povezuje s krizo družinskega sistema vse bolj odraža njen politično ideološki pomen. Družina tako nevede sodeluje pri ideološki manipulaciji šolskega aparata, ki ga v popolnosti načrtujejo, nadzirajo in izvajajo tako politične, kot strokovne institucije šolskega ideološkega aparata.


 SISTEM

Katere so torej tiste institucije, ki so najbolj "krive" za delovanje in seveda tudi zlorabo vzgojno izobraževalnega sistema v politično ideološke  namene?

V prvi vrsti je to Ministrstvo za Šolstvo in šport, ki s svojimi funkcionarji, službami, referati, direktorati...skrbi tako za izvrševanje, kot seveda tudi graditev ustrezne zakonodaje. Za najbolj korenite in povsem negativne reforme je odgovoren LDS-ov minister Slavko Gaber s svojo ekipo. Kasnejše ekipe se niso resneje lotile sprememb na bolje. Na podlagi Bele knjige je Gaber po letu 1995 zgradil  VI sistem, ki v celoti omogoča in "uspešno" izvaja opisane zlorabe. Ministrstvo ima z zakonom določen popoln nadzor nad kadrovanjem vseh ključnih elementov sistema. In s tem tudi poln nadzor tako nad formo kot vsebino celotnega VI sistema. Kadrovanje lojalnih in politično korektnih kadrov na ključna mesta je praksa, ki se uspešno nadaljuje že iz prejšnjega političnega sistema.

Politično ideološke usmeritve vsebinsko izvršujejo strokovni sveti. Sestavljajo jih politično preverjeni in lojalni "strokovnjaki", ki običajno s prakso nimajo nikakršnih izkušenj. Sestavljajo pa učne načrte (kurikulume) za vsa strokovna področja in vse nivoje izobraževanja.

Vez med ministrstvom in prakso vzdržujejo Zavod za šolstvo, Center za poklicno izobraževanje in podobne institucije. Represivno funkcijo izvaja šolski inšpektorat. Tudi zaposleni v teh "svetih kravah" sistema so preverjeni kadri (odsluženi ravnatelji, referenti z ministrstva itn.)

Ministrova "izpostava" v šolskih ustanovah so ravnatelji in direktorji šolskih centrov. Možgansko čiščenje in "pozitivna" selekcija te kadre doleti, če ne prej, v t.i. Šoli za ravnatelje. Sicer nimajo nobene avtonomije (niti kadrovske) razen mikro organizacije delovanja VI sistema na posamezni šoli. In izvršujejo osnovni nadzor nad "korektnostjo" izvajanja sistema.

Tudi učitelje kadrovsko izbira ministrstvo (čeprav jih neposredno izbere ravnatelj, jih mora formalno (posredno) potrditi ministrstvo), ki predpisuje tudi ustrezna merila, ki jih mora ta kader izpolnjevati. Gre za povsem načrtovane in usmerjene formalne pogoje, ki ne glede na dejansko kvaliteto pedagoga prevladujejo. V zadnjem dobrem desetletju je zelo veliko število odličnih pedagogov moralo prenehati s svojim poklicem, ker niso zadostili tem pogojem. Nadomestili so jih formalno ustrezni a večinoma slabi pedagogi, ki pa "ustrezajo" sistemu. Izbira učiteljskega kadra prične že z usmerjanjem maturantov na Pedagoške fakultete, ki so si "vzele" skoraj izključen primat pri izobraževanju in vzgoji pedagoškega kadra. Usmerjanje se niti slučajno ne opira na osebno talentiranost ali nagnjenost k pedagoškemu poklicu. Rezultat te (ne)strokovne usmerjenosti je današnja kadrovska neustreznost v vzgojno izobraževalnih institucijah, feminizacija poklica in popolna "lojalnost" takšnemu sistemu.

Pomemben člen slovenskega VI sistema je tudi SVIZ, vodilni sindikat tega področja. Le-ta  skoraj ne opravlja svoje temeljne funkcije: zaščite pedagoških delavcev v skladu z izvrševanjem kolektivne pogodbe, ampak svoje poslanstvo vidi predvsem v zaščiti sistema. Poslušnih, lojalnih "ovčic" ni težko zmanipulirati tudi v tej smeri. Sindikat, ki je tudi voden s hirearhijo preverjenih kadrov, vedno uspešno s sindikalnimi prijemi zaščiti sistem, kadar je ta ogrožen. Kar je v sistemu še ostalo pravih, normalnih pedagogov, so večinoma vsi iz tega sistemskega sindikata že davno izstopili...

Sistem je tako v grobem, a zelo nadzorovano, postavljen, manjka le še "prava" vsebina in manipulacija bo popolna. Z uvedbo devetletke na osnovnošolski ravni, reformo srednje-poklicnega izobraževanja in "bolonjsko" reformo višje in visokega izobraževanja so bili postavljeni tudi temelji sistemu ustrezne formalne in vsebinske izvedbe vzgojno-izobraževalne manipulacije.

Kljub temu, da je v Beli knjigi o vzgoji in izobraževanju v Republiki Sloveniji zapisano temeljno določilo naše šolske reforme: spoštovanje Splošne deklaracije človekovih pravic, ki v svojem 26. členu predpisuje zahtevo, da mora izobrazba biti usmerjena k polnemu razvoju človekove osebnosti in še posebej poudarja vez med vzgojo in izobraževanjem, ki jo tvori zahteva po razvoju kritičnega mišljenja in da se enake opredelitve prenašajo tudi v šolsko zakonodajo, pa se v praksi izkaže, da je velikokrat taka usmeritev zgolj deklarativna.

Poleg v uvodu navedenih, zagotovo ideološko pogojenih stranpoti naše javne šole, pa se srečujemo s še nekaterimi praktičnimi problemi, iz katerih bi lahko razbrali predvsem ideološke spopade, ki se odvijajo predvsem na bojnem polju interpretacij  zakonskih rešitev.

Predvsem pa je problematična konkretizacija načela avtonomije šole in učitelja, od katerih je predvsem odvisno nastajanje takih vzgojno-izobraževalnih konceptov javne šole, ki bodo temeljili na bogati paleti vzgojnih dejavnikov, ki presegajo okvire uradnega kurikuluma. V ospredje pa bodo postavile deklarativno zapisane sodobne svetovnonazorske vrednote in kritičnega mišljenja, kot pogoj za oblikovanje avtonomne moralnosti učencev. In svobodnih subjektov bodoče demokratične družbene ureditve…

Ni komentarjev:

Objava komentarja