Povezave

četrtek, 6. avgust 2020

ZAPOJMO SKUPAJ: Tri planike



Tri planike /G.Strniša, G.Kovačič/

Rastejo v strmi gori
bele planike tri.
Zanje vedo le orli,
rosa umiva jih.

Šel bom v goro, planike nabral
in jih prinesel v dolino nazaj.
Tri bele zvezde, troje oči,
vsaka za lep spomin.

Prvo prinesem mami,
stara ji dlan drhti.
Drugo sestrici mladi,
jutri se omoži.

Šel bom v goro, planike nabral
in jih prinesel v dolino nazaj.
Tri bele zvezde, troje oči,
vsaka za lep spomin.

Tretjo prinesem zate,
čuvaj mi jo skrbno,
naj te spominja name,
če me kdaj več ne bo.

Šel bom v goro, planike nabral
in jih prinesel v dolino nazaj.
Tri bele zvezde, troje oči,
vsaka za lep spomin.


petek, 26. avgust 2016

Tržiška zgodba

Razvoj našega domačega kraja gre tako, kot razvoj naše Domovine, že desetletja le navzdol!
Mesto, ki je nastajalo in se razvijalo na človeškem in energetskem potencialu, umira!
Oblastniki, ki jim že desetletja ni mar za razvoj in blagostanje prebivalcev, si gradijo ničvredne in neuporabne spomenike (stolpnico, paviljon, plažo...), namesto da bi poskrbeli za urejenost mesta in pogoje za normalno življenje!
Najprej so, v spregi z uničevalnim socialističnim sistemom, uničili obrtništvo, ki je bilo stoletja gonilo razvoja.
Potem so uničili in pokradli še industrijo, čeprav so desetletja privabljali ljudi od vsepovsod in jim obljubljali raj na zemlji. Zapustili so nam le umazano pogorišče...
Danes se pot navzdol le še nadaljuje, kljub temu, da bi bil napredek več kot mogoč! Zdajšnji oblastniki niso več voditelji vseh, ampak le še nekaterih, njim všečnih in uslužnih prebivalcev. In tudi tistih, ki to sploh niso!
Do kdaj še?
Tisti, ki so gradili naš Trž'č se gotovo v grobu obračajo!

Industrializacija mesta, v XIX. stoletju, je bila posledica več kot poltisočletne obrtniške tradicije.
Lokomobila-dokaz, da je bil Tržič industrializiran že davno pred elektrifikacijo, kaj šele pred komunizmom:



Zaslužni posamezniki so v preteklosti ogromno prispevali k razvoju tržiškega gospodarstva.
Zato je prav, da se jih spomnimo, saj jih je zgodovina bolj ali manj zamolčala. Povsem neupravičeno!

1. Baron Born 


Nemec, doma iz Berlina, je uvidel svojo priložnost v Tržiču in jo z vlaganjem, najprej v rudnik živega srebra, nato v zemljišča, tudi izkoristil  Tržiču je prispeval močan pečat. 

Baron Born s svojo ekipo leta 1930

2. Carl B. Mally

Tovarnar usnja, solastnik prve tovarne čevljev (Mally&Domberger) in 18 let župan Tržiča

3. Vincenc Polak

Usnjar in v začetku XIX. stoletja največji tržiški posestnik, ki je znanje in bogate izkušnje prinesel v domači Tržič s svojih potovanj po vsej Evropi.
Njegove so bile nepremičnine: Stranje, Podlaz in Stope na spodnji poti, usnjarna Paradiž in seveda domača hiša pri Cenu na glavnem trgu.
Veselilo ga je tudi kmetijstvo, zato je kupil Lbelc in Zali rovt ter njive in travnike na Pesku ob spodnji poti in na Pristavi...

4. Edmund Glanzmann in
5. Andrew Gassner

Veleindustrialca, ki sta razvila bombažno predilnico in tkalnico v Tržiču. Kljub temu, da je bil ta industrijski obrat dobro preskrbljen z energijo, saj je zgrajen na sotočju Bistrice in Mošenika, sta za potrebe tovarne in njenih uslužbencev, po dolini Mošenika zgradila verigo šestih hidroelektrarn. Eden dokazov, da sta svoja vlaganja vzela resno in dolgoročno, je tudi ta, kako sta skrbela za svoje delavce. Nedaleč od tovarne sta zgradila naselja stanovanj, v katerih so delavci prebivali brezplačno. Imeli so tudi zastonj vodo in električno energijo...


Edmund Glanzmann


Andrew Gassner


Osebje tržiške predilnice in tkalnice med obema vojnama. V sredini E.Glanzmann in A.Gassner

6. Franc Kajetan Ahačič 


ustanovitelj tovarne kos in srpov


7. Peter Kozina 


mecen & ustanovitelj firme PEKO Tržič


8. Charles Moline

Tudi on je bil, poleg Andrewa Gassnerja, po rodu Anglež. V Tržiču je, dokaj poceni, kupil zemljo in zgradil tovarno bele lepenke, ki so jo prodajali predvsem na tujih trgih. To je ena redkih tovarn, ki je bila pravočasno privatizirana in deluje še danes.



V obdobju: koncem XIX. in v začetku XX. stoletja je bil Tržič, zaradi visoke industrijske razvitosti, kranjski Manchester. Kar 30 let so se industrialci borili, da bi dobili do svojih tovarn dostojno blagovno prometno povezavo. Leta 1908 v Tržič pripelje prvi vlak, po novo zgrajeni železniški povezavi:


Ranjka AO monarhija je prisluhnila razvijajoči se industriji


tržiška Žaga


Predilnica


Čevljarska industrija-Peter Kozina


Komunizem najprej uniči železnico (zadnji vlak iz Tržiča odpelje leta 1966),

Kasneje sledi počasen in boleč propad tržiške industrije.

Danes je Tržič eno najslabše razvitih slovenskih mest...


Celo ob ukinitvi železniške proge leta 1966, so komunisti proslavljali: zaton industrije, mesta in življenja v njem... 

Danes je res žalostno pogledati industrijske objekte, ki bolj ali manj samevajo in žalostno propadajo:


Predilnica in tkalnica


Peko...














torek, 26. januar 2016

R.I.P. Peko

Peter Kozina
Leta 1903 je Peter Kozina skupaj z družabniki ustanovil podjetje Peter Kozina&CO, ki je leta 1906 začela v Tržiču izdelovati čevlje. Po dograditvi novih proizvodnih obratov je 1917 postal edini lastnik tovarne in jo preimenoval v Peko. Med obema svetovnima vojnama je ustanovil okoli 50 prodajaln. Za zaposlene v tovarni je na Pristavi postavil veliko stanovanjsko zgradbo, v tovarni pa uredil obrate za ugodne delovne pogoje zaposlenih.
Med prvo svetovno vojno je Kozinovo podjetje imelo veliko naročil za vojaško obutev in zaslužil je toliko, da je leta 1917 izplačal vse družabnike in postal edini lastnik. Po vojni je bil največji proizvajalec čevljev v Kraljevini SHS. Ko je konec leta 1920 regent Aleksander Karadjordjević obiskal Tržič, je obiskal tudi Peko, in takrat ga je država prisilila v podpis zanj zelo škodljive pogodbe. Vedel je, da je posel tvegan, a je moral sprejeti naročilo za 100.000 parov vojaških čevljev. Posel ni bil nikoli izpeljan in se je zaradi njega pravdal do smrti, ker je moral odpovedati druge stranke.
S posojili je v 20. letih vložil veliko denarja v modernizacijo tovarne in vzpostavitev lastne trgovske mreže, a se je ujel v zanko terminske neusklajenosti in obveznosti. Ko so leta 1928 podjetje prevzeli upniki (bankirji), je sicer ostal na vodilnem položaju v podjetju, banke upnice pa so ustanovile sanacijsko družbo Peko, ki je dobila nalogo, da sanira podjetje Peter Kozina & Ko.
Ustanovitelj podjetja, Peter Kozina, je umrl leta 1930, tudi do danes nepojasnjene smrti. Možno je celo, da je bil umorjen.
Bil je samozavesten, dober govorec. Bil je eden najbolj delavnih slovenskih podjetnikov.
Njegov grob je na ljubljanskih Žalah
V 30. letih sta podjetji večkrat menjali lastnike, banke se niso mogle dogovoriti, kaj storiti, na koncu je odkup pripadel komanditni družbi Knez. Leta 1947 je v procesu nacionalizacije nastalo podjetje Triglav, ki je bilo neposredni dedič Peka, Petra Kozina & Ko. in pridruženih podjetij Trio in Cvekarna Retnje, leta 1953 pa so tržiškemu čevljarskemu podjetju vrnili ime Peko.
Tudi povojni navidezni razcvet tovarne obutve Peko ima ogromno črnih madežev. V bistvu se z nacionalizacijo podjetja pričenja njegovo umiranje na obroke.
Najboljši čevljarski mojstri, ki so bili od začetka delovanja podjetja njegovo srce, so bili prisilno "poslani" v Žiri, ustanavljati tovarno Alpina.
V podjetju so zaposlovali vse živo. Najbolj je cvetela njegova Uprava, ki je skupaj s stranskimi obrati, na višku socialističnega samoupravljanja, obsegala 70% podjetja. Zaposleni v tem sektorju so, večinoma v lenarjenju in brezdelju, izžemali garače v proizvodnji do onemoglosti.
Permanentne kraje materiala ter delovnih in finančnih sredstev, so se vse bolj odražale v slabi kvaliteti in nekonkurenčnosti proizvodov.
Ob gospodarskem dogajanju po osamosvojitvi Slovenije, z izgubo jugoslovanskega trga, je postajalo vse bolj jasno, da tako uničeno podjetje, prostega trga ne bo preživelo.
Edina možnost za ponoven razvoj podjetja bi bila njegova denacionalizacija in dokapitalizacija s privatnim kapitalom, ki pa se ni zgodila.
Ohranitev državnega lastništva je, skupaj z državnimi subvencijami, samo še podaljševala agonijo Peka. Namen tega pa ni bil ohranjanje delovnih mest, ampak predvsem dokončno uničenje podjetja. V tem času so profitirali edino kruhoborci, ki jih je režim delegiral za vodenje podjetja.
Tovarna obutve Peko je preminila v letu gospodovem 2016.
Razvil jo je kapitalizem in tržno gospodarstvo, uničilo pa nesposobno, socialistično vodenje!

Pa tudi krivci za to so znani...






ponedeljek, 26. oktober 2015

PISMO GOSPE IZ NASELJA DOBOVA

Živim na kriznem območju v Dobovi in rada bi delila z vami mojo zgodbo. Pred nekaj dnevi sem želela podati moje mnenje slovenskim novinarskim ekipam, vendar ko sem začela negativno govoriti o trenutnem dogajanju, so ugasnili kamere z razlogom, da ne želijo negativne reklame glede begunske krize. Tisti sosedje, kateri pa so oddali celoten intervju, pa niso nikoli bili v novicah. Hudo mi je, kako nihče ne ve in noče slišati našo plat zgodbe. Prvič sem se srečala z begunsko krizo pred mesecem dni v Rigoncah. Sprva sem bila mnenja, da gre za uboge otroke in družine, kateri bežijo pred vojno, čeprav se mi je porajalo vprašanje, kaj delajo tukaj, tako daleč od svojih krajev? Namreč v Dobovi smo se v preteklosti borili za svoj kraj leta 91 in v času 2.sv.v. je veliko mladeničev, kateri so šli v partizane. Še prej pa so naši pradedje hodili na soško fronto, da so ženske in otroci bili varni, daleč od vojnih grozot. Ta negativen komentar medijskih ekip na mojo zgodbo, mi da še večji občutek da je to vse igra in v naprej načrtovano. Zakaj drugače ne smem podati svojo zgodbo? Da se vrnem mesec dni nazaj v Rigonce, na Bregano in Obrežje. Videla sem situacijo nekako tako, kot da je vse organiziran dogodek. Begunci so trgali iz rok otroke staršem in jih rinili v policiste. Tako slovenski, kot tuji mediji so le čakali na ta trenutek, da so slikali te čustvene dogodke. Žal pa niso slikali smeti, iztrebkov, zavržen kruh, zažgane šotore in vso razdejanje kakršnega so pustili za sabo. V Harmici se je širil neznosen smrad še dva tedna po dogodku. Mediji tudi niso slikali prvo noč, kako so slovenski aktivisti metali vodo in hrano v policiste. Tisto hrano so prinesli razni prostovoljci iz Hrvaške. Hvala bogu, da se je kmalu situacija umirila, vendar koliko sem spremljala situacijo na Madžarski, sem vedela, da v primeru madžarskega zaprtja meje bodo preusmerili tok beguncev k nam. Bila je noč pred prvem dnem, kateri je ohromil moj domači kraj. Šla sem s prijateljico po tortico v Zaprešič. Še tisto popoldne sem poslušala, kako nas politiki mirijo, češ da je Slovenija pripravljena na pritok beguncev! Bila sem popolnoma šokirana, da sem na mejnem prehodu zasledila dva avta in enega samega policista v hiški! Slovenija je imela pol leta časa, da se pripravi! Prihajale so zgodbe, kako se premika kolona ljudi proti nam! Pred mesecem dni smo videli, kako to zgleda! Pa vsekakor, noben ni ničesar ukrepal! Že prvi dan sem videla, da so tisti ubogi otroci in družine v manjšini! Kje so, sem se spraševala? Kmalu je postalo jasno, da je bila to propaganda. Danes je stanje nevzdržno. Strah me je za moje vnukinje, saj se ne morejo več prosto igrati zunaj hiše. Naš način življenja se je spremenil. Vsak dan parkrat gledam kako se mimo hiše vije kolona beguncev. Naj povem resnico, da so večina mladi močni fantje. Za vsako kolono čez mojo vas, gremo domačini in pobiramo smeti za njimi. Naše cestne povezave so zabarikadirane in imamo otežen prehod kamorkoli. Tudi Dobova je razklana na pol, saj so jih namestili v center vasi. V Dobovi smo se poznali vsi. Bila je varna vas in priznam, velikokrat smo brez straha pustili odklenjeno hišo pa ni bilo problema. Danes nam je neprijetno stopit na dvorišče. Nespoštljivo se mi zdi, ker je celotno dogajanje zraven pokopališča in ne predstavljam si, kako bi zgledal pogreb, saj bi imeli zraven njih, kateri celi čas kričijo, tudi ALAH AKBAR. Smrad se pa že širi naokrog. Imamo srečo, da imamo močnega župana, kateri se trudi imeti vse te ljudi pod nadzorom, ker ne predstavljam si kriminal kakšen bi ostajal za njimi če se bi prosto gibali čez Slovenijo. Baje jih je še nekaj milijonov, kateri bodo krenili iz Turčije. Lahko sklepam, da se ta kolona ljudi kateri so v mojem domačem kraju vleče do Turčije. Če je tako je najboljše, da se izselim, saj to lahko traja več let! Razmišljam logično in če k nam prihaja milijone takšnih ljudi, bo vse šlo na skupni imenovalec in standard bo padel. V kolikor bo standard padel, mi si ne bomo več mogli pomagati in tudi ne njim v njihovih državah. Boli me tudi hinavščina, saj se je nam domačinom velikokrat zgodilo to, kadar smo šli v trgovino peš ali kolesom, nas je obmejna policija vstavljala in zahtevala dokumente. Nam jih ni bilo problem pokazat, pa čeprav 50 m od doma. Problem je ta, da se čez mojo vas sprehaja na tisoče bojno sposobnih fantov, katere ne pregleda nihče! Lahko prinesejo veliko bolezni in ob vsem tem smradu, iztrebkih, nehigieni je to biološka bomba! Ne vemo njihove prave identitete, ne vemo ali so teroristi… ali bi spustili takšne ljudi v svojo hišo?! Jaz jih nebi in zavoljo državljanov, jih tudi nebi spustila v državo! Zaradi parih otrok se igramo humaniste in ogrožamo življenja milijonov! Zgodila se je zanimiva izkušnja, kar vemo vsi v domačem kraju. Sokrajan je slikal novinarje, kako snemajo le otroke in ko pridejo moški begunci prenehajo snemat. Zaradi tega je bil ovaden z razlogom-vožnja v naravnem okolju! Očitno se dela s polno paro, da se resnica utiša! Še pokojni dedek mi je znal reči, naslednja vojna bo zaradi muslimanov in prevladala bo rumena rasa. Dedek brez šole je več vedel, kot vsi naši politiki. Prosim vse politike, pomislite na nas Slovence, s katerimi si delite skupni prostor, da pomagate nam in nam ne uničujete življenja kakršnega smo poznali. Smo mala vas, z skupnimi vasmi nas je skupaj 3000. Že sedaj smo v manjšini in v takšnem okolju naši otroci ne morejo živeti. Občanka Dobove

sobota, 20. junij 2015

Jožu v slovo

Zelenica naša je edinstvena,
so ostenja njena kozorogova.
Je cvetja poln ta krasni gorski svet,
zato v ta kraj prišel bom spet nazaj...
Koražov Joža,
bil si eden redkih pravih Terščanov, ki so v polpretekli zgodovini za svoje mesto in ljudi v njem, storili zares veliko. Že kot direktor si s svojimi sposobnostmi dokazal, da se da, predvsem v skrbi za ljudi, tudi v nemogočih razmerah, ko so ostale tovarne propadale, usmeriti svojo Lepenko na razvojno pot. Še danes je, kljub nekaterim poskusom rušenja, to edino podjetje, ki, predvsem po tvoji zaslugi, še vedno uspešno deluje. In ohranja tradicijo tistih, ki so vložili vanj svoje življenje.
S svojo srčnostjo, poštenostjo in dobrovoljno naravo, si bil vedno obkrožen s pravimi ljudmi. Vedno si bil pripravljen priskočiti na pomoč, tudi takrat, ko si sam od sebe začutil, da je ta potrebna. In vedno je tvoj prispevek obrodil bogate sadove...
Ko sem pred petnajstimi leti razmišljal, koga bi povabil k sodelovanju pri obnovi pogorelega Doma na Zelenici, v Tržiču nisem našel boljšega od tebe. Čeprav bi lahko veliko bolj umirjeno preživljal svoj trdo prisluženi "penzion", mi pomoči nisi odrekel. Še več: postal si glavno gonilo projekta in nisi odnehal, dokler novi Dom ni bil zgrajen. Poleg vodenja gradbenega odbora, si s svojo "ekipco" velikokrat tudi sam prijel za delo. Danes novi Dom na Zelenici stoji predvsem po tvoji zaslugi! Terščani ti bomo, tudi za ta prispevek, večno hvaležni!
Čeprav si šel od nas v zate boljši svet, bo med nami zevala velika praznina. Pogrešal bom tvoj hudomušni nasmeh, tvojo iskreno, pretehtano misel, tvojo energično besedo...
Odšel si brez slovesa. V skladu s svojo naravo, nas najbrž nisi hotel obremenjevati s svojimi težavami, čeprav je bolezen hitro, upam da vsaj neboleče, opravila svoje pogubno delo...
V črni zemlji bom počival,
mah prerasel bo moj grob.
A prijatelj, ti boš užival,
kar meni usojeno ni blo.
Utrgaj belo si planiko
iz zemlje naše zrasla je.
V njej je vsa ljubezen moja,
ki me vlekla je v gore!


Počivaj v miru, Joža!

Naj ti bo lahka slovenska zemlja!