Povezave

sreda, 24. julij 2013

PODSTORŽIŠKE SENOŽETI IN SRPIČI POKOŠENI



Tako kot  vsako leto, so tudi letos, proti koncu meseca julija, oživeli travniki pod severno steno Storžiča. Takrat namreč dozori izredno kvalitetna planinska trava, pomešana s čudovitimi zdravilnimi rožami, ki krasijo strma pobočja tega okolja. In ko je vremenska napoved vsaj za nekaj dni naprej ugodna, se v prijetnem hladu jutranjega svita zasliši prvi žvenket udarjanja vlažne osle ob jekleno ostrino kose. Kako nepopisno prijetno zadiši, ko z roso prepojeno žlahtno seno pokošeno obleži na pobočju.

Četudi lahko npr.Hvačmanovi v Srpičju, pa Klemenšnekovi in Dovarjevi v Senožetih, zaradi položnejšega, ponekod že izravnanega pobočja, kosijo s kosilnicami, pa je še vedno potrebno npr.strmo in grbinasto Hrušovo dolino v Srpičju, Anžičevo srpičje, pa Olipovo in Vanišarjevo Senožet pod Storšcam pokositi ročno.

Pridne roke lomskih kmetov, njihovih družin ter prijateljev in znancev, si že tradicionalno znajo porazdeliti delo. Seveda Akcija prične že nekaj dni prej, ko gospodar skliče kosce in določi kdaj in kje se dobijo, gospodinja pa prične s pripravo hrane in pijače za neutrudne delavce. Na dogovorjeni dan, v zgodnjih jutranjih urah, se najprej zberejo kosci. Kakih deset do dvanajst jih ponavadi zareže v rosno travo. Po štirih, petih urah je senožet pokošena. Potem se, na komando gospodarja, zapodijo v strmino mešalci ali obračalci, ki z lesenimi vilami ali grabljami premešajo pokošene snope sena tako, da se lažje in hitreje suši. Med časom za malico in prepotrebno osvežilno pijačo za delavce, sonce in veter opravljata svoje poslanstvo. Tudi molitev pred jedjo stori svoje. Po nekaj urah pa je treba z vilami in grabljami spet navkreber, vmes temeljito obračati seno, da dobi več zraka in se enakomerneje posuši..Včasih je na pobočju tudi do dvajset parov pridnih rok, na svoj način pa se priučujejo temu delu tudi otroci..
Postopek se nadaljuje tudi naslednji dan. Ob ugodnih razmerah, kakršne so bile npr. letos, je seno posušeno v dveh do treh dneh.
Takrat se v poznem popoldnevu spet vsi zberejo na vrhu strme senožeti, kjer se prične s spravilom posušenega sena po pobočju navzdol.. Najprej z vilami, potem pa dokončno čiščenje pobočja z grabljami. Ko se nabere večja količina sena, ga naložijo in potlačijo na Vlake, široke bukove veje. Tako počasi nastaja velik kup, ki ga počasi privlečejo k Svislim.

Vrisk in veselje odmeva s teh pobočij, ko so Svisli polne, pobočje očiščeno in Likof pripravljen.

Pri Vanišarju gospodar Bvaž ne more skriti veselja in zadovoljstva po srečno in dobro opravljenem delu: »Še dobro, da imam toliko ljudi, ki so pripravljeni priti v Tarbeh, za skromno malico in pijačo, ki jo vestno pripravlja gospodinja Majda, brez plačila. To so res zadnji ostanki pravega udarniškega dela. Ne vem kaj bo čez nekaj let, saj od mladih nihče več ne zna kositi ročno. Čeprav tudi takole ne gre brez velikih stroškov, bomo vztrajali, dokler bomo lahko. Že so bili časi, ko sem celo senožet pokosil sam in preklinjal težaško delo…«
Vsekakor menim, da družba mora podpreti, tako moralno kot seveda materialno, da se senožeti ne bi zarasle. Naj bo vsem nam cilj piti kvalitetno in zdravo mleko, jesti dobro meso živine, zrejene s kvalitetno krmo s teh gorskih pobočij. Ne sme nam biti žal prelitega znoja in žuljavih rok, ki nam to omogočajo. Tudi druženje pri delu in ob malici v teh vročih delovnih dneh, rojeva nove, močnejše in pristnejše vezi med ljudmi, kar pa tudi ni zanemarljivo. Posebna vrednota pa je tudi ohranjanje lepih, skromnih kmečkih običajev, da ne bi izginili v pozabo. Združevanje prijetnega s koristnim in popestritev težaškega delovnega dne visokogorskega kmeta.





Ni komentarjev:

Objava komentarja