Povezave

petek, 26. avgust 2016

Tržiška zgodba

Razvoj našega domačega kraja gre tako, kot razvoj naše Domovine, že desetletja le navzdol!
Mesto, ki je nastajalo in se razvijalo na človeškem in energetskem potencialu, umira!
Oblastniki, ki jim že desetletja ni mar za razvoj in blagostanje prebivalcev, si gradijo ničvredne in neuporabne spomenike (stolpnico, paviljon, plažo...), namesto da bi poskrbeli za urejenost mesta in pogoje za normalno življenje!
Najprej so, v spregi z uničevalnim socialističnim sistemom, uničili obrtništvo, ki je bilo stoletja gonilo razvoja.
Potem so uničili in pokradli še industrijo, čeprav so desetletja privabljali ljudi od vsepovsod in jim obljubljali raj na zemlji. Zapustili so nam le umazano pogorišče...
Danes se pot navzdol le še nadaljuje, kljub temu, da bi bil napredek več kot mogoč! Zdajšnji oblastniki niso več voditelji vseh, ampak le še nekaterih, njim všečnih in uslužnih prebivalcev. In tudi tistih, ki to sploh niso!
Do kdaj še?
Tisti, ki so gradili naš Trž'č se gotovo v grobu obračajo!

Industrializacija mesta, v XIX. stoletju, je bila posledica več kot poltisočletne obrtniške tradicije.
Lokomobila-dokaz, da je bil Tržič industrializiran že davno pred elektrifikacijo, kaj šele pred komunizmom:



Zaslužni posamezniki so v preteklosti ogromno prispevali k razvoju tržiškega gospodarstva.
Zato je prav, da se jih spomnimo, saj jih je zgodovina bolj ali manj zamolčala. Povsem neupravičeno!

1. Baron Born 


Nemec, doma iz Berlina, je uvidel svojo priložnost v Tržiču in jo z vlaganjem, najprej v rudnik živega srebra, nato v zemljišča, tudi izkoristil  Tržiču je prispeval močan pečat. 

Baron Born s svojo ekipo leta 1930

2. Carl B. Mally

Tovarnar usnja, solastnik prve tovarne čevljev (Mally&Domberger) in 18 let župan Tržiča

3. Vincenc Polak

Usnjar in v začetku XIX. stoletja največji tržiški posestnik, ki je znanje in bogate izkušnje prinesel v domači Tržič s svojih potovanj po vsej Evropi.
Njegove so bile nepremičnine: Stranje, Podlaz in Stope na spodnji poti, usnjarna Paradiž in seveda domača hiša pri Cenu na glavnem trgu.
Veselilo ga je tudi kmetijstvo, zato je kupil Lbelc in Zali rovt ter njive in travnike na Pesku ob spodnji poti in na Pristavi...

4. Edmund Glanzmann in
5. Andrew Gassner

Veleindustrialca, ki sta razvila bombažno predilnico in tkalnico v Tržiču. Kljub temu, da je bil ta industrijski obrat dobro preskrbljen z energijo, saj je zgrajen na sotočju Bistrice in Mošenika, sta za potrebe tovarne in njenih uslužbencev, po dolini Mošenika zgradila verigo šestih hidroelektrarn. Eden dokazov, da sta svoja vlaganja vzela resno in dolgoročno, je tudi ta, kako sta skrbela za svoje delavce. Nedaleč od tovarne sta zgradila naselja stanovanj, v katerih so delavci prebivali brezplačno. Imeli so tudi zastonj vodo in električno energijo...


Edmund Glanzmann


Andrew Gassner


Osebje tržiške predilnice in tkalnice med obema vojnama. V sredini E.Glanzmann in A.Gassner

6. Franc Kajetan Ahačič 


ustanovitelj tovarne kos in srpov


7. Peter Kozina 


mecen & ustanovitelj firme PEKO Tržič


8. Charles Moline

Tudi on je bil, poleg Andrewa Gassnerja, po rodu Anglež. V Tržiču je, dokaj poceni, kupil zemljo in zgradil tovarno bele lepenke, ki so jo prodajali predvsem na tujih trgih. To je ena redkih tovarn, ki je bila pravočasno privatizirana in deluje še danes.



V obdobju: koncem XIX. in v začetku XX. stoletja je bil Tržič, zaradi visoke industrijske razvitosti, kranjski Manchester. Kar 30 let so se industrialci borili, da bi dobili do svojih tovarn dostojno blagovno prometno povezavo. Leta 1908 v Tržič pripelje prvi vlak, po novo zgrajeni železniški povezavi:


Ranjka AO monarhija je prisluhnila razvijajoči se industriji


tržiška Žaga


Predilnica


Čevljarska industrija-Peter Kozina


Komunizem najprej uniči železnico (zadnji vlak iz Tržiča odpelje leta 1966),

Kasneje sledi počasen in boleč propad tržiške industrije.

Danes je Tržič eno najslabše razvitih slovenskih mest...


Celo ob ukinitvi železniške proge leta 1966, so komunisti proslavljali: zaton industrije, mesta in življenja v njem... 

Danes je res žalostno pogledati industrijske objekte, ki bolj ali manj samevajo in žalostno propadajo:


Predilnica in tkalnica


Peko...














Ni komentarjev:

Objava komentarja