IZ BALKANA V EVROPO IN (ŽAL!) NAZAJ /2/

Frankfurtski sejem

 Eno največjih sejmišč na svetu, s svojimi dvanajstimi razstavnimi, večnadstropnimi objekti in ostalo, dobro urejeno infrastrukturo, ter odlično organiziranim podjetjem s skoraj dva tisoč zaposlenimi, je  zagotovo Frankfurtski sejem. Vsako leto na več kot tridesetih prireditvah gosti skoraj 40 tisoč razstavljalcev in dobra 2 milijona obiskovalcev iz vsaj 150 držav vsega sveta! Tu se odvija pretežni del, vsaj Evropskega, če že ne svetovnega trgovanja. Vsako podjetje, ki si želi biti del tega trga, naredi vse za prisotnost na vsaj eni od teh prireditev. Čeprav je vložek, predvsem za razstavljalca, dokaj visok, se skoraj vedno povrne z bogatimi obrestmi! Dober razvoj in dolgoročen napredek podjetja brez tega skoraj ni mogoč.

Za letošnji sejem Ambiente se je bilo treba prijaviti že konec poletja v lanskem letu. Od prijave naprej ti uslužbenci sejma nudijo stalno pomoč in informiranost, tako da aktivnosti postavitve, razstavljanja in pospravljanja razstavnega prostora, ki ti ga namenijo, potekajo kar se da nemoteno. Le slab teden dni je časa, da razstavljalci pripravijo in uredijo svoj prostor. Vsa dela potekajo disciplinirano, po dobro organiziranem protokolu. Še na predvečer otvoritve sejma, se v mravljišču pripravljalcev na parkirišču, v tovornih dvigalih in razstavnih dvoranah zdi, da bo dokončanje vseh del nemogoče.  A je ob pomoči zaposlenih (med katerimi so tudi študenti, dijaki, upokojenci…) naslednji dan zjutraj kljub temu vse nared!

 

Če se je lani še malo poznal vpliv gospodarske krize, so bila letošnja pričakovanja več kot izpolnjena. 4600 razstavljalcev iz vsega sveta je privabilo 144.000! obiskovalcev. Prvi vtis je, da se je zanimanje za trgovanje in trgovanje samo, povečalo kar za več 100%. Sejem bil je živ…

In kako se v ta kapitalistični, evropski sistem vklaplja balkansko-slovenska stvarnost?

Nikakor. Že prisotnost le štirih razstavljalcev in nepomembne peščice obiskovalcev, je več kot pomenljiva. In celo pri nekaterih izmed teh je opaziti balkansko nekultiviranost!

Zanimanja medijev skorajda ni. Medtem, ko se na zimskih olimpijskih igrah kar gnete množica vsakovrstnih medijev in njihovih »novinarjev«, je ta sejem obiskala le ena novinarka nekega tiskanega medija. Pa še ta ni hotela niti slišati o tem, da smo s sejmom zelo zadovoljni, kako je pomembno biti prisoten itd. Zanimalo jo je le, kaj vse gre narobe. Tako da od nas seveda, užaljena, ni dobila nobene informacije.

Kljub utrujenosti in zavedanju da se po končanem sejmu vračamo domov, v neko čisto drugačno realnost, smo sejem zapuščali zadovoljni in z dobrimi občutki. Vsaj za naše podjetje…

IZ BALKANA V EVROPO IN (ŽAL!) NAZAJ /1/

Kljub zavedanju, da me čaka dolga, utrujajoča vožnja, potem pa še teden trdega, celodnevnega dela, sem se z velikim veseljem in pozitivnimi pričakovanji odpravil na pot.

Najprej dobre pol ure vožnje v prometnem kaosu, v katerem se zdi, da skoraj nihče ne pozna, ali noče poznati cestno prometnih pravil. Na cesti, rezervirani za motorna vozila, nekdo spredaj vozi 70 kilometrov na uro in za sabo ustvarja dolgo kolono vozil, med katerimi je mnogo takšnih, ki jim ne deluje sprednja, zadnja, ali zavorna luč. In še več takšnih, ki jim ob spremembi smeri vožnje ne delujejo smerniki. Izguba živcev pogosto iz počasi vozeče kolone izstreli v nepregledni ovinek prehitevajoči projektil, katerega voznik se očitno ne zaveda realnega ogrožanja sebe in nasproti vozečih.  Niti pogubnih posledic…

Čeprav nas večina o tem s smerniki ni obvestila, smo nekako zapustili hitro in se vključili v promet avtomobilske ceste, kjer zaslepljen z dolgimi ali nepravilno nastavljenimi žarometi doživljaš prehitevanja po desni ali s 150 na uro (skozi predore) po levi. 

Da bi se vsaj fizično bolj približali Evropi, smo pred leti zgradili Karavanški predor.  In da pot v Evropo vendarle ne bi bila prelahka, se avtomobilska cesta v njem zoži na dva pasova, od katerih je vsaj eden vedno zaprt. Morda tudi zato, da si še zadnjič lahko premisliš?! Rdeča luč na semaforju pred predorom te pomenljivo opozarja na realnost in ti da pol ure časa za razmislek…

Preostalih, skoraj osemsto kilometrov do Frankfurta, mineva bolj mirno. In predvsem urejeno in disciplinirano. Tudi ob prometnih konicah v bližini velikih mest organizirajo promet tako, da teče brez težav. Vozila so dobro opremljena, vozniki bistveno bolj kulturni. In predvsem se zavedajo, da je upoštevanje pravil v prvi vrsti skrb za lastno varnost. In varnost ostalih udeležencev v prometu.

Že v cestnem prometu je torej opazna velika, težko premostljiva razlika med Balkanom in Evropo. Med kaosom in redom! Med kulturo in…In za Slovenijo si že zato želim bistveno več Evrope!