Amnezija

Po eni strani me čudi, da moja, nekaj mlajše in predvsem starejše generacije, ne vejo več zakaj  se je Slovenija morala osamosvojiti.  In zakaj smo Slovenci trpeli znotraj doktrine SFRJ. Po drugi strani pa me niti ne čudi več. Ampak vseeno:

Očitno  so se narodu izbrisala iz spomina vsa ponižanja posameznika »v imenu ljudstva«. Naj omenim samo nekatera:

·        Revščina in pomanjkanje na račun gospodarsko politične (ali politično gospodarske) samozadostnosti, popolne zaposlenosti (in znotraj tega neekonomičnosti) tudi zaradi izkoriščanj, podpiranja lenobe in kriminala na račun peščice garačev  v proizvodnji.
·        Skoraj hermetična zaprtost meja, predvsem na sever in zahod. Da bi bile meje še bolje »varovane« (predvsem pred izhodi!?), so na podlagi političnih direktiv, poleg vojske za varovanje meja (graničarjev), na obmejna območja naselili nižje sloje prebivalstva iz južnejših republik. Naše čudovite obmejne gore so bile gornikom skoraj nedostopne. Obmejni kraji pa so se, s priseljevanjem omenjenih, postopoma močno "balkanizirali". Tako kulturne, kot socialne posledice naseljevanja močno čutimo še danes!
·        Ponižanja na mejnih prehodih: dolgotrajno ponižujoče čakanje v vrsti zaradi kilograma kave (in ostalih dobrin, ki jih v naših trgovinah sploh ni bilo mogoče kupiti). Potem pa si bil s strani mejnih uslužbencev za nagrado še ogovorjen v tujem jeziku.
·        Popolno zatiranje srednjega in višjega (razen političnega) sloja prebivalcev na račun »uravnilovke«. http://bos.zrc-sazu.si/cgi/a03.exe?name=sskj_testa&expression=uravnilovka&hs=1
·        Stalen nadzor (en obveščevalec na tri prebivalce) je povzročil veliko število osebnih dram če ne celo tragedij. Že samo občutek te nesvobode je onemogočal pristen stik med ljudmi.
·        Če nisi bil »pravi« (beri: član Zveze Komunistov), si lahko pozabil na osebno napredovanje. Sicer si bil deležen stalnega šikaniranja s strani oblasti ali vsaj lokalnih veljakov.
·        Naše življenje je bilo zaznamovano z enoumnim političnim drilom in pranjem možganov,  skozi celoten proces izobraževanja, predvsem moški del populacije je vse to poudarjeno doživljal še pri služenju vojaškega roka znotraj Jugoslovanske Ljudske Armade.
·        K sreči niso bili uspešni večkratni poizkusi kulturnega poenotenja narodov SFRJ, najbrž predvsem na račun lažnega »bratstva in enotnosti«. Proces "nation buildinga" so skušale nacionalne sile (zlasti srbska) "nadgraditi" v 80-ih, s poskusom uvedbe t.i. skupnih jeder. Šlo je za resen poskus, da bi srbski jezik postal uradni jezik cele juge. V programu je bil predviden tudi enotni učni načrt vzgojno izobraževalnega sistema, ki pa bi temeljil na srbskih kulturnih temeljih. K sreči namen ni uspel, sicer bi se lahko zgodilo, da bi Prešerna in Cankarja zamenjal Vuk S.K., govorili bi srbski jezik in pisali v cirilici. http://sl.wikipedia.org/wiki/Skupna_jedra

A slovenski narod je preživel…

Vendar pozablja. In še manj se zaveda, da so ta in ostala ponižanja pustila v posamezniku in družbi globoke, boleče in težko ozdravljive rane. In povzročila še danes neodpravljene posledice, ki se kažejo v gospodarski, politični in družbeni krizi. Predvsem pa v krizi vrednot in medčloveških odnosov.

In kar je najbrž  še najbolj žalostno: ideološka doktrina, ki ima svoj izvor v prejšnjem sistemu, še danes zamegljuje tegobe preteklosti, povzroča zgodovinsko amnezijo, razdvaja narod, proizvaja lažno nostalgijo in onemogoča, ali pa vsaj otežuje, nemoten demokratični razvoj družbe, gospodarstva in blaginje posameznika.

Ta izguba zgodovinskega spomina pa predvsem omogoča veljakom prejšnjega sistema (generatorjem te amnezije) nemoteno bogatenje in ponovno izkoriščanje zaslepljenega naroda.

Predestinacija?

Nikakor! Ne pristanem!

Že v ranem otroštvu me je krepko določal, sicer deklarativno svobodomiselni, demokratični in od vere in Boga popolnoma neodvisni socialistični družbeni sistem.
In še malo kasneje, ko mojo adolescentno mladost krepko zaznamuje obdobje kaotičnega razpada tega istega, najboljšega sistema na svetu.
Ne! Ne bom dopustil, da bi bilo moje življenje omejeno s tem, kar mi ponuja totalitarni socializem.
Zares sem si želel sprememb in se šel aktivizem: najprej na čisto nedolžnem športnem in nato kulturnem področju (še vedno pod okriljem ZSMS in SZDL), potem pa seveda tudi na političnem področju
(DEMOS, osamosvojitev, demokracija, večstrankarski sistem...).
Ponosen sem bil na to, kar nam je uspelo. 
In ni res, da ne bi: v vsem zanosu smo pomislili tudi na to, da bi onemogočili, dobro, ali pa vsaj omejili, vse tisto, kar nas je določalo in omejevalo dotlej (lustracija). Pa so naši vplivni somišljeniki dejali: ni dobro, ni pravi čas, kako bodo na nas gledali drugi, ali nas bodo hoteli priznati...
Velika napaka, ki nas še danes tepe.
In tako je počasi, vzporedno z mojim dozorevanjem, nastajala suverena Slovenija.
Tegobam nastajanja rečemo Tranzicija. Pa čeprav smo se dokaj hitro priključili k Evropi, pozabili na suvereni Tolar in prevzeli Evro, odprli svoje meje na sever in zahod...; in ne, nisem zadovoljen!
Lahko bi bilo mnogo bolje!
Namesto brezskrbnega svobodnega življenja, kakršnega sem pričakoval za svojo zrelo obdobje in starost, je moja svoboda spet vse bolj omejena na moj lastni, notranji svet. 
Zunaj tega ničesar več ne smem, kar pa bi že, recimo, lahko, ne morem.
In zato sem žalosten.
In se sprašujem: ali mojega življenja res ne določa neka zunanja ali celo mistična sila?
Ne more biti. Z religijo sem se spravil že davno!
Torej zna biti, da predestinacija le ni mistična kategorija. Ampak v našem življenju, na žalost, vse bolj družbena, etična in kar je še najhuje, očitno politična.


O tem, kdo je tisti, ki nas določa namesto Boga, prihodnjič.