so ostenja njena kozorogova.
Je cvetja poln ta krasni gorski svet,
zato v ta kraj prišel bom spet nazaj...
Koražov Joža,
bil si eden redkih pravih Terščanov, ki so v polpretekli zgodovini za svoje mesto in ljudi v njem, storili zares veliko. Že kot direktor si s svojimi sposobnostmi dokazal, da se da, predvsem v skrbi za ljudi, tudi v nemogočih razmerah, ko so ostale tovarne propadale, usmeriti svojo Lepenko na razvojno pot. Še danes je, kljub nekaterim poskusom rušenja, to edino podjetje, ki, predvsem po tvoji zaslugi, še vedno uspešno deluje. In ohranja tradicijo tistih, ki so vložili vanj svoje življenje.
S svojo srčnostjo, poštenostjo in dobrovoljno naravo, si bil vedno obkrožen s pravimi ljudmi. Vedno si bil pripravljen priskočiti na pomoč, tudi takrat, ko si sam od sebe začutil, da je ta potrebna. In vedno je tvoj prispevek obrodil bogate sadove...
Ko sem pred petnajstimi leti razmišljal, koga bi povabil k sodelovanju pri obnovi pogorelega Doma na Zelenici, v Tržiču nisem našel boljšega od tebe. Čeprav bi lahko veliko bolj umirjeno preživljal svoj trdo prisluženi "penzion", mi pomoči nisi odrekel. Še več: postal si glavno gonilo projekta in nisi odnehal, dokler novi Dom ni bil zgrajen. Poleg vodenja gradbenega odbora, si s svojo "ekipco" velikokrat tudi sam prijel za delo. Danes novi Dom na Zelenici stoji predvsem po tvoji zaslugi! Terščani ti bomo, tudi za ta prispevek, večno hvaležni!
Čeprav si šel od nas v zate boljši svet, bo med nami zevala velika praznina. Pogrešal bom tvoj hudomušni nasmeh, tvojo iskreno, pretehtano misel, tvojo energično besedo...
Odšel si brez slovesa. V skladu s svojo naravo, nas najbrž nisi hotel obremenjevati s svojimi težavami, čeprav je bolezen hitro, upam da vsaj neboleče, opravila svoje pogubno delo...
V črni zemlji bom počival,
mah prerasel bo moj grob.
A prijatelj, ti boš užival,
kar meni usojeno ni blo.
Utrgaj belo si planiko
iz zemlje naše zrasla je.
V njej je vsa ljubezen moja,
ki me vlekla je v gore!
Počivaj v miru, Joža!
Naj ti bo lahka slovenska zemlja!
bil si eden redkih pravih Terščanov, ki so v polpretekli zgodovini za svoje mesto in ljudi v njem, storili zares veliko. Že kot direktor si s svojimi sposobnostmi dokazal, da se da, predvsem v skrbi za ljudi, tudi v nemogočih razmerah, ko so ostale tovarne propadale, usmeriti svojo Lepenko na razvojno pot. Še danes je, kljub nekaterim poskusom rušenja, to edino podjetje, ki, predvsem po tvoji zaslugi, še vedno uspešno deluje. In ohranja tradicijo tistih, ki so vložili vanj svoje življenje.
S svojo srčnostjo, poštenostjo in dobrovoljno naravo, si bil vedno obkrožen s pravimi ljudmi. Vedno si bil pripravljen priskočiti na pomoč, tudi takrat, ko si sam od sebe začutil, da je ta potrebna. In vedno je tvoj prispevek obrodil bogate sadove...
Ko sem pred petnajstimi leti razmišljal, koga bi povabil k sodelovanju pri obnovi pogorelega Doma na Zelenici, v Tržiču nisem našel boljšega od tebe. Čeprav bi lahko veliko bolj umirjeno preživljal svoj trdo prisluženi "penzion", mi pomoči nisi odrekel. Še več: postal si glavno gonilo projekta in nisi odnehal, dokler novi Dom ni bil zgrajen. Poleg vodenja gradbenega odbora, si s svojo "ekipco" velikokrat tudi sam prijel za delo. Danes novi Dom na Zelenici stoji predvsem po tvoji zaslugi! Terščani ti bomo, tudi za ta prispevek, večno hvaležni!
Čeprav si šel od nas v zate boljši svet, bo med nami zevala velika praznina. Pogrešal bom tvoj hudomušni nasmeh, tvojo iskreno, pretehtano misel, tvojo energično besedo...
Odšel si brez slovesa. V skladu s svojo naravo, nas najbrž nisi hotel obremenjevati s svojimi težavami, čeprav je bolezen hitro, upam da vsaj neboleče, opravila svoje pogubno delo...
V črni zemlji bom počival,
mah prerasel bo moj grob.
A prijatelj, ti boš užival,
kar meni usojeno ni blo.
Utrgaj belo si planiko
iz zemlje naše zrasla je.
V njej je vsa ljubezen moja,
ki me vlekla je v gore!
Počivaj v miru, Joža!
Naj ti bo lahka slovenska zemlja!
