Povezave

sreda, 26. december 2012

Domovina



Danes spomin uhaja v pozna osemdeseta leta. Propad totalitarnega režima, z že propadlo ekonomijo, se je zdel neizogiben. V tej agoniji rastoč, predvsem srbski [nad]nacionalizem, je proces razpada večnacionalne SFRJ le še pospešil. Na drugi strani se je krepila narodna zavest Slovencev in želja po samostojni državi. 

V tistem času sem se, po končani vojaščini (Zaječar, meja z Bolgarijo!), zaposlil v Osnovni šoli Zali Rovt kot učitelj.  Pri urah Etike, ki sem jo poučeval, smo z učenci višjih razredov, kljub seveda povsem drugačnemu učnemu načrtu,  prebirali članke v reviji Mladina, 57. Številko Nove revije in se veliko pogovarjali o aktualnih temah: demokracija, večstrankarski politični sistem, nacija, država…

Tudi med sodelavci se je krepila narodna zavest. Z najbolj aktivnimi smo v domačem kraju ustanovili občinski odbor Slovenske Demokratične Zveze. S koalicijo DEMOS smo tudi v Tržiču, na prvih demokratičnih, večstrankarskih volitvah, zmagali. Kljub temu, da nismo imeli pretiranih političnih ambicij (saj smo imeli radi svoj poklic), smo se v občinski politiki vsaj neprofesionalno angažirali. Kot člani (takrat zadnjega) občinskega izvršnega sveta in kot občinski svetniki. In tako smo zelo aktivno doživljali celoten proces osamosvajanja in nastajanja nove države. Z velikim zanosom in angažiranostjo smo po svojih močeh, čeprav na lokalnem nivoju, dodali kamenček v mozaik nastanka nove domovine. Na svoj prispevek smo še danes ponosni. In ponosni smo tudi na svojo državo, Republiko Slovenijo!

Ko smo dosegli prve, bistvene, zastavljene cilje (samostojnost in neodvisnost, demokratično ustavo, odcepitev…), smo se večinoma umaknili iz aktivne politike in se posvetili svojemu poklicu.

Z velikim zadovoljstvom smo spremljali uspešno včlanitev v EU in NATO, prevzem Evra, sprva tudi gospodarski napredek… in kritično ocenjevali spodrsljaje in negativne trende: krepitev korupcije, klientelizma in nepotizma, negativni razvoj  šolskega sistema, finančna in gospodarska kriza, medijsko manipuliranje…

Vse bolj je postajalo jasno, da temačne sile bivšega režima, z vsemi razpoložljivimi silami, želijo uničiti vse, kar smo ustvarili in onemogočiti nadaljnji razvoj in blaginjo. 
Predstavniki teh sil so zasedli vodilne funkcije vseh treh vej oblasti, pokradli večino, prej državnega premoženja, s pomočjo medijev, šolskega sistema in ostalih plačancev razvrednotili skoraj vse vrednote, ki bi omogočale razvoj.

Ob tem, sprva prikrito, danes pa že povsem naglas, ponovno želijo vzpostaviti sistem, kakršnemu smo na plebiscitu leta 1990, rekli odločen NE!

Po 25 letih samostojnosti se, kljub odkritim nasprotovanjem, v Sloveniji ponovno krepi Domoljubje. 

Ko smo osamosvajali svojo Domovino, smo imeli dobre cilje. Veliko smo jih že uresničili, ostale še bomo.

Samostojno in neodvisno Slovenijo je potrebno zdaj predvsem osvoboditi vseh tistih temačnih sil, ki preprečujejo njen razvoj. 

Svoji Domovini Sloveniji, ob njenem prazniku, ponosno izobešam zastavo!

Zato, ker jo imam rad in ker ji želim vse najboljše!



Ste to storili tudi vi?!?

sreda, 19. december 2012

Demokracija in Anarhija



Svet je v krizi. In ta kriza je bistveno globlja od njene finančne, gospodarske in politične razsežnosti. 

Medtem, ko ima v razvitem, zahodnem svetu kapitalizem s parlamentarno demokracijo, več stoletno tradicijo, v precejšnjem, skorajda večinskem delu sveta, pravega kapitalizma niti še občutili niso. In posledično, tudi demokracije ne. 

Razna »gibanja«, ki so si prisvojili ulične proteste kot obliko »boja« proti vsem oblikam oblasti in vsem oblastnikom, zmotno enačijo krizno stanje družbe  s krizo demokracije kot take. Z njimi se je nemogoče strinjati! Pri tem gre za manipulacijo popolnoma enake vrste, ki ji želijo nasprotovati. Osnovne ideje so demagoške in brez argumentiranega, kritičnega premisleka. So najmanj, kar lahko rečem, naivne. Če niso celo načrtno režirane s strani tistih struktur, ki jim red in demokracija, za svoj obstanek, ne ustrezata. 

Ob osamosvojitvi smo Slovenci, prvič v zgodovini naroda, izbrali demokracijo za pot pri izgradnji lastne države. Do danes še nihče ni iznašel boljše vrste načina vladanja. Zgodovinski premislek (in spomin) nam pove, da so edino elite prejšnjih, totalitarnih sistemov tiste, ki so bile samozadostne, ki so vladale z represijo, teptanjem človekovih pravic in svoboščin in ki so zato dejansko vredne obsodbe. 

V tem demokratičnem procesu, žal, nismo izpeljali nekaterih ključnih nalog. Ena bistvenih je popolna prekinitev in obsodba vseh totalitarnih izpadov prejšnjega sistema. Nismo izvedli lustracije, ki bi bila nujna za normalen začetek pri graditvi nove države z novo družbeno ureditvijo. In ker nismo opravili te domače naloge, nam stare elite, v boju za privilegije in oblast, onemogočajo kakršenkoli napredek. 

Po naši sedanji, demokratični ustavi,  ima vsak polnoletni državljan pravico voliti in enako pravico biti izvoljen! Vsak torej lahko aktivno, ali pasivno vpliva na to, kako in v kakšni državi si želi živeti. Neposredna demokracija, kakršno so zahtevali tako imenovani "vstajniki", ni nič drugega, kot drugo ime za "zakon ulice", ki vodi državo v anarhijo in kaos. 

Elite kontinuitete prejšnjega, totalitarnega komunističnega sistema, se z vsemi močmi trudijo obdržati svoje, na silo pridobljene privilegije. Še več: ugrabili so nam državo, razvrednotili demokracijo in ostale civilizacijske vrednote, da nam lahko, skoraj nemoteno, vladajo še naprej. Za te cilje ne izbirajo več sredstev. Uspelo jim je pasivizirati večino naroda z razvrednotenjem vrednot in nenehnim zatiranjem drugače mislečih. S pomočjo medijev, ki jih imajo v lasti in prisvojenih državnih sistemov in podsistemov, manipulirajo z javnim mnenjem. Ustvarjajo idejo vsegliharstva, vendar so v tej enakosti, prav oni, najboljša izbira.





petek, 09. marec 2012

Edukacija in/ali manipulacija (3) Danes in jutri?


Ključno vprašanje vsake družbe bi moralo biti: Kako doseči  v povprečju čim bolj visoko izobraženo družbo, s čim bolj širokim, kritičnim pogledom nase in na svet? In znotraj tega: kako zadovoljiti vse strokovne potrebe za zadovoljivo delovanje in razvoj vseh gospodarskih sektorjev družbe? In še: kako ovrednotiti  znanje kot vrednoto?
Izobraževalni sistem, zgrajen na takih temeljih, bi namreč bistveno lahko prispeval k stopnji razvitosti družbe.
Pa temu, žal, pri nas ni tako. Zatakne se že pri temelju samem!
V  tranziciji nastajajoča »elita« si je na poti v lastniški kapitalizem, poleg materialnih, prisvojila tudi izobraževalno in s tem tudi intelektualno lastnino. V strahu za lastno, ekskluzivistično eksistenco in pod masko neoliberalnega demokratičnega kapitalizma, ji vse bolj uspeva odtujevati sicer ustavno pravico do znanja, veliki večini eliti nekompatibilnih. V državi je reformirala izobraževalni sistem tako, da ji proizvaja poslušno, nerazgledano čredo ovac. Sama pa se izobražuje v tujini.
Vladajoča elita, ne zavedajoča se kratkoročnosti takega sistema in s tem svoje kratkovidnosti, je z dosedanjimi reformami izobraževanja na vseh ravneh, že skoraj dosegla zastavljene cilje.
In kako naprej?
Vsekakor so , če želimo trend obrniti navzgor, potrebne temeljne, organizacijske in predvsem vsebinske spremembe. Zdaj je napočil (morda zadnji) čas za kaj takega. Sicer se v prihodnosti našemu narodu in državi  kaj slabo piše!

četrtek, 19. januar 2012

Edukacija in/ali manipulacija (2)

Prejšnji (socialistični) vzgojno izobraževalni sistem, če izvzamemo stalno, spontano, ideološko indoktrinacijo (beri: pranje možganov), sprva ni bil slab. Proizvajal je potencialno dovolj široko razgledane posameznike, tudi ali predvsem s pomočjo kvalitetnih, čeprav precej zafrustriranih učiteljskih kadrov. Nekateri med njimi s(m)o v veliki meri , nekako podtalno (mimo temeljnih vsebin vzgojno-izobraževalnega načrta) izobraževali in vzgajali tudi za življenje, čeprav so se naši učenci večinoma že podzavestno zavedali, da bo njihov osebnostni in intelektualni razvoj nemogoč oziroma celo nesmiseln.
Ideologija je namreč temeljila na vladavini delavskega razreda, stroka in intelekt ji je bil le nujno potrebno zlo, ki ga je treba nadzirati z drugimi sredstvi in s tem  podrediti. Zato je bil ta vzgojno izobraževalni sistem močno prestreljen z ideološko indoktrinacijo, potvorbo zgodovine, redukcijo svetovnonazorskih ideoloških in filozofskih vsebin itd. Dajal pa je zadovoljivo mero pismenosti in dovolj široke razgledanosti, vsaj v obdobju do začetka propadanja te družbene ureditve (konca sedemdesetih let).
Da bi socialistični sistem lahko preživel, so bile namreč med drugim potrebne tudi stalne reforme njegovega vzgojno izobraževalnega sistema, ki so se vrstile predvsem v drugi polovici njegovega zgodovinskega obstoja. Bile so bolj ali manj same sebi namen, saj je bilo vladajoči eliti jasno, da bodo rezultirale zgolj  in samo  velike izgube energije vpletenih in s tem onemogočale usmerjanje te energije k pravim ciljem, v prave, vsebinske  spremembe. Vendar so vse po vrsti propadle, še preden so želeli oblastniki udejanjiti njihov učinek.
Z razpadom SFRJ je razpadel tudi socialistični sistem. Dokončen propad njegovega vzgojno izobraževalnega sistema pa se je zavlekel globoko v tranzicijsko obdobje.
Njegova ideološka indoktrinacija pa še danes ni povsem izginila...

sreda, 04. januar 2012

Edukacija in/ali manipulacija (1)

Ena najstarejših metod za indoktrinacijo posameznika (in družbe) z ideologijo vladajočih elit, je zagotovo  subtilno delovanje sistema vzgoje in izobraževanja. Že vladajočim elitam prvih civilizacij je bilo jasno, da bo z  neizobraženimi in Boga boječimi ljudskimi množicami bistveno olajšana tako duhovna kot materialna manipulacija. Še posebej, ko so Boga udejanjili v tostranstvo. Prav  poseben pomen pa si  ta metoda pridobi v sodobni, sekularizirani, navidezni vladavini ljudstva, ko se Bog dokončno materializira; ob vsej kompleksnosti svetovnega ustroja je poneumljanje in zamegljevanje  močno poenostavljeno, problematičen postane le koncept vzgoje vrednot.
Različne ideologije so vedno uspešno in pravočasno prilagajali zgodovinskim okoliščinam. Večinoma imajo le-te religiozni značaj, ne glede na  »vrsto« Boga. In ravno ideologija je tista, ki omogoča in upravičuje obstoj bogatih vladajočih elit na eni in zmanipuliranih, večinoma revnih ljudskih množic na drugi strani.
V zgodovini je večini družbenih sistemov uspevalo vzgojiti generacije Boga boječih, ne ali pol pismenih in s tem nezmožnih kritičnega mišljenja.  Tovrstna vzgoja v veri (v boljše življenje v onstranstvu), prepričanosti v edinost in večinoma odsotnost, površnost ali zamegljenost izobrazbene ravni, je vedno utemeljevala predestiniranost nad in podrejenosti.
»Srečo«  smo morda imeli le pripadniki generacij, živečih v kriznih obdobjih propadajočih družbenih sistemov, ko so vladajoče elite imele več dela z borbo za svoje položaje v prehodnih obdobjih, da bi lahko svoj vpliv novih oblikah prenesle v prihodnja obdobja. Takrat jim je za trenutek (zavedno ali ne?!) ušla iz rok kakšna generacija kritično mislečih izobražencev, ki jim je nevede - v idealiziranem zanosu pričakovanj,  v bistvu bila v veliko pomoč.