Domovina

Danes spomin uhaja v pozna osemdeseta leta. Propad totalitarnega režima, z že propadlo ekonomijo, se je zdel neizogiben. V tej agoniji rastoč, predvsem srbski [nad]nacionalizem, je proces razpada večnacionalne SFRJ le še pospešil. Na drugi strani se je krepila narodna zavest Slovencev in želja po samostojni državi. 

V tistem času sem se, po končani vojaščini (Zaječar, meja z Bolgarijo!), zaposlil v Osnovni šoli Zali Rovt kot učitelj.  Pri urah Etike, ki sem jo poučeval, smo z učenci višjih razredov, kljub seveda povsem drugačnemu učnemu načrtu,  prebirali članke v reviji Mladina, 57. Številko Nove revije in se veliko pogovarjali o aktualnih temah: demokracija, večstrankarski politični sistem, nacija, država…

Tudi med sodelavci se je krepila narodna zavest. Z najbolj aktivnimi smo v domačem kraju ustanovili občinski odbor Slovenske Demokratične Zveze. S koalicijo DEMOS smo tudi v Tržiču, na prvih demokratičnih, večstrankarskih volitvah, zmagali. Kljub temu, da nismo imeli pretiranih političnih ambicij (saj smo imeli radi svoj poklic), smo se v občinski politiki vsaj neprofesionalno angažirali. Kot člani (takrat zadnjega) občinskega izvršnega sveta in kot občinski svetniki. In tako smo zelo aktivno doživljali celoten proces osamosvajanja in nastajanja nove države. Z velikim zanosom in angažiranostjo smo po svojih močeh, čeprav na lokalnem nivoju, dodali kamenček v mozaik nastanka nove domovine. Na svoj prispevek smo še danes ponosni. In ponosni smo tudi na svojo državo, Republiko Slovenijo!

Ko smo dosegli prve, bistvene, zastavljene cilje (samostojnost in neodvisnost, demokratično ustavo, odcepitev…), smo se večinoma umaknili iz aktivne politike in se posvetili svojemu poklicu.

Z velikim zadovoljstvom smo spremljali uspešno včlanitev v EU in NATO, prevzem Evra, sprva tudi gospodarski napredek… in kritično ocenjevali spodrsljaje in negativne trende: krepitev korupcije, klientelizma in nepotizma, negativni razvoj  šolskega sistema, finančna in gospodarska kriza, medijsko manipuliranje…

Vse bolj je postajalo jasno, da temačne sile bivšega režima, z vsemi razpoložljivimi silami, želijo uničiti vse, kar smo ustvarili in onemogočiti nadaljnji razvoj in blaginjo. 
Predstavniki teh sil so zasedli vodilne funkcije vseh treh vej oblasti, pokradli večino, prej državnega premoženja, s pomočjo medijev, šolskega sistema in ostalih plačancev razvrednotili skoraj vse vrednote, ki bi omogočale razvoj.

Ob tem, sprva prikrito, danes pa že povsem naglas, ponovno želijo vzpostaviti sistem, kakršnemu smo na plebiscitu leta 1990, rekli odločen NE!

Po 25 letih samostojnosti se, kljub odkritim nasprotovanjem, v Sloveniji ponovno krepi Domoljubje. 

Ko smo osamosvajali svojo Domovino, smo imeli dobre cilje. Veliko smo jih že uresničili, ostale še bomo.

Samostojno in neodvisno Slovenijo je potrebno zdaj predvsem osvoboditi vseh tistih temačnih sil, ki preprečujejo njen razvoj. 

Svoji Domovini Sloveniji, ob njenem prazniku, ponosno izobešam zastavo!

Zato, ker jo imam rad in ker ji želim vse najboljše!

Ste to storili tudi vi?!?

Demokracija in Anarhija

Svet je v krizi. In ta kriza je bistveno globlja od njene finančne, gospodarske in politične razsežnosti. 

Medtem, ko ima v razvitem, zahodnem svetu kapitalizem s parlamentarno demokracijo, več stoletno tradicijo, v precejšnjem, skorajda večinskem delu sveta, pravega kapitalizma niti še občutili niso. In posledično, tudi demokracije ne. 

Razna »gibanja«, ki so si prisvojili ulične proteste kot obliko »boja« proti vsem oblikam oblasti in vsem oblastnikom, zmotno enačijo krizno stanje družbe  s krizo demokracije kot take. Z njimi se je nemogoče strinjati! Pri tem gre za manipulacijo popolnoma enake vrste, ki ji želijo nasprotovati. Osnovne ideje so demagoške in brez argumentiranega, kritičnega premisleka. So najmanj, kar lahko rečem, naivne. Če niso celo načrtno režirane s strani tistih struktur, ki jim red in demokracija, za svoj obstanek, ne ustrezata. 

Ob osamosvojitvi smo Slovenci, prvič v zgodovini naroda, izbrali demokracijo za pot pri izgradnji lastne države. Do danes še nihče ni iznašel boljše vrste načina vladanja. Zgodovinski premislek (in spomin) nam pove, da so edino elite prejšnjih, totalitarnih sistemov tiste, ki so bile samozadostne, ki so vladale z represijo, teptanjem človekovih pravic in svoboščin in ki so zato dejansko vredne obsodbe. 

V tem demokratičnem procesu, žal, nismo izpeljali nekaterih ključnih nalog. Ena bistvenih je popolna prekinitev in obsodba vseh totalitarnih izpadov prejšnjega sistema. Nismo izvedli lustracije, ki bi bila nujna za normalen začetek pri graditvi nove države z novo družbeno ureditvijo. In ker nismo opravili te domače naloge, nam stare elite, v boju za privilegije in oblast, onemogočajo kakršenkoli napredek. 

Po naši sedanji, demokratični ustavi,  ima vsak polnoletni državljan pravico voliti in enako pravico biti izvoljen! Vsak torej lahko aktivno, ali pasivno vpliva na to, kako in v kakšni državi si želi živeti. Neposredna demokracija, kakršno so zahtevali tako imenovani "vstajniki", ni nič drugega, kot drugo ime za "zakon ulice", ki vodi državo v anarhijo in kaos. 

Elite kontinuitete prejšnjega, totalitarnega komunističnega sistema, se z vsemi močmi trudijo obdržati svoje, na silo pridobljene privilegije. Še več: ugrabili so nam državo, razvrednotili demokracijo in ostale civilizacijske vrednote, da nam lahko, skoraj nemoteno, vladajo še naprej. Za te cilje ne izbirajo več sredstev. Uspelo jim je pasivizirati večino naroda z razvrednotenjem vrednot in nenehnim zatiranjem drugače mislečih. S pomočjo medijev, ki jih imajo v lasti in prisvojenih državnih sistemov in podsistemov, manipulirajo z javnim mnenjem. Ustvarjajo idejo vsegliharstva, vendar so v tej enakosti, prav oni, najboljša izbira.