Povezave

ponedeljek, 26. oktober 2015

PISMO GOSPE IZ NASELJA DOBOVA

Živim na kriznem območju v Dobovi in rada bi delila z vami mojo zgodbo. Pred nekaj dnevi sem želela podati moje mnenje slovenskim novinarskim ekipam, vendar ko sem začela negativno govoriti o trenutnem dogajanju, so ugasnili kamere z razlogom, da ne želijo negativne reklame glede begunske krize. Tisti sosedje, kateri pa so oddali celoten intervju, pa niso nikoli bili v novicah. Hudo mi je, kako nihče ne ve in noče slišati našo plat zgodbe. Prvič sem se srečala z begunsko krizo pred mesecem dni v Rigoncah. Sprva sem bila mnenja, da gre za uboge otroke in družine, kateri bežijo pred vojno, čeprav se mi je porajalo vprašanje, kaj delajo tukaj, tako daleč od svojih krajev? Namreč v Dobovi smo se v preteklosti borili za svoj kraj leta 91 in v času 2.sv.v. je veliko mladeničev, kateri so šli v partizane. Še prej pa so naši pradedje hodili na soško fronto, da so ženske in otroci bili varni, daleč od vojnih grozot. Ta negativen komentar medijskih ekip na mojo zgodbo, mi da še večji občutek da je to vse igra in v naprej načrtovano. Zakaj drugače ne smem podati svojo zgodbo? Da se vrnem mesec dni nazaj v Rigonce, na Bregano in Obrežje. Videla sem situacijo nekako tako, kot da je vse organiziran dogodek. Begunci so trgali iz rok otroke staršem in jih rinili v policiste. Tako slovenski, kot tuji mediji so le čakali na ta trenutek, da so slikali te čustvene dogodke. Žal pa niso slikali smeti, iztrebkov, zavržen kruh, zažgane šotore in vso razdejanje kakršnega so pustili za sabo. V Harmici se je širil neznosen smrad še dva tedna po dogodku. Mediji tudi niso slikali prvo noč, kako so slovenski aktivisti metali vodo in hrano v policiste. Tisto hrano so prinesli razni prostovoljci iz Hrvaške. Hvala bogu, da se je kmalu situacija umirila, vendar koliko sem spremljala situacijo na Madžarski, sem vedela, da v primeru madžarskega zaprtja meje bodo preusmerili tok beguncev k nam. Bila je noč pred prvem dnem, kateri je ohromil moj domači kraj. Šla sem s prijateljico po tortico v Zaprešič. Še tisto popoldne sem poslušala, kako nas politiki mirijo, češ da je Slovenija pripravljena na pritok beguncev! Bila sem popolnoma šokirana, da sem na mejnem prehodu zasledila dva avta in enega samega policista v hiški! Slovenija je imela pol leta časa, da se pripravi! Prihajale so zgodbe, kako se premika kolona ljudi proti nam! Pred mesecem dni smo videli, kako to zgleda! Pa vsekakor, noben ni ničesar ukrepal! Že prvi dan sem videla, da so tisti ubogi otroci in družine v manjšini! Kje so, sem se spraševala? Kmalu je postalo jasno, da je bila to propaganda. Danes je stanje nevzdržno. Strah me je za moje vnukinje, saj se ne morejo več prosto igrati zunaj hiše. Naš način življenja se je spremenil. Vsak dan parkrat gledam kako se mimo hiše vije kolona beguncev. Naj povem resnico, da so večina mladi močni fantje. Za vsako kolono čez mojo vas, gremo domačini in pobiramo smeti za njimi. Naše cestne povezave so zabarikadirane in imamo otežen prehod kamorkoli. Tudi Dobova je razklana na pol, saj so jih namestili v center vasi. V Dobovi smo se poznali vsi. Bila je varna vas in priznam, velikokrat smo brez straha pustili odklenjeno hišo pa ni bilo problema. Danes nam je neprijetno stopit na dvorišče. Nespoštljivo se mi zdi, ker je celotno dogajanje zraven pokopališča in ne predstavljam si, kako bi zgledal pogreb, saj bi imeli zraven njih, kateri celi čas kričijo, tudi ALAH AKBAR. Smrad se pa že širi naokrog. Imamo srečo, da imamo močnega župana, kateri se trudi imeti vse te ljudi pod nadzorom, ker ne predstavljam si kriminal kakšen bi ostajal za njimi če se bi prosto gibali čez Slovenijo. Baje jih je še nekaj milijonov, kateri bodo krenili iz Turčije. Lahko sklepam, da se ta kolona ljudi kateri so v mojem domačem kraju vleče do Turčije. Če je tako je najboljše, da se izselim, saj to lahko traja več let! Razmišljam logično in če k nam prihaja milijone takšnih ljudi, bo vse šlo na skupni imenovalec in standard bo padel. V kolikor bo standard padel, mi si ne bomo več mogli pomagati in tudi ne njim v njihovih državah. Boli me tudi hinavščina, saj se je nam domačinom velikokrat zgodilo to, kadar smo šli v trgovino peš ali kolesom, nas je obmejna policija vstavljala in zahtevala dokumente. Nam jih ni bilo problem pokazat, pa čeprav 50 m od doma. Problem je ta, da se čez mojo vas sprehaja na tisoče bojno sposobnih fantov, katere ne pregleda nihče! Lahko prinesejo veliko bolezni in ob vsem tem smradu, iztrebkih, nehigieni je to biološka bomba! Ne vemo njihove prave identitete, ne vemo ali so teroristi… ali bi spustili takšne ljudi v svojo hišo?! Jaz jih nebi in zavoljo državljanov, jih tudi nebi spustila v državo! Zaradi parih otrok se igramo humaniste in ogrožamo življenja milijonov! Zgodila se je zanimiva izkušnja, kar vemo vsi v domačem kraju. Sokrajan je slikal novinarje, kako snemajo le otroke in ko pridejo moški begunci prenehajo snemat. Zaradi tega je bil ovaden z razlogom-vožnja v naravnem okolju! Očitno se dela s polno paro, da se resnica utiša! Še pokojni dedek mi je znal reči, naslednja vojna bo zaradi muslimanov in prevladala bo rumena rasa. Dedek brez šole je več vedel, kot vsi naši politiki. Prosim vse politike, pomislite na nas Slovence, s katerimi si delite skupni prostor, da pomagate nam in nam ne uničujete življenja kakršnega smo poznali. Smo mala vas, z skupnimi vasmi nas je skupaj 3000. Že sedaj smo v manjšini in v takšnem okolju naši otroci ne morejo živeti. Občanka Dobove

sobota, 20. junij 2015

Jožu v slovo

Zelenica naša je edinstvena,
so ostenja njena kozorogova.
Je cvetja poln ta krasni gorski svet,
zato v ta kraj prišel bom spet nazaj...
Koražov Joža,
bil si eden redkih pravih Terščanov, ki so v polpretekli zgodovini za svoje mesto in ljudi v njem, storili zares veliko. Že kot direktor si s svojimi sposobnostmi dokazal, da se da, predvsem v skrbi za ljudi, tudi v nemogočih razmerah, ko so ostale tovarne propadale, usmeriti svojo Lepenko na razvojno pot. Še danes je, kljub nekaterim poskusom rušenja, to edino podjetje, ki, predvsem po tvoji zaslugi, še vedno uspešno deluje. In ohranja tradicijo tistih, ki so vložili vanj svoje življenje.
S svojo srčnostjo, poštenostjo in dobrovoljno naravo, si bil vedno obkrožen s pravimi ljudmi. Vedno si bil pripravljen priskočiti na pomoč, tudi takrat, ko si sam od sebe začutil, da je ta potrebna. In vedno je tvoj prispevek obrodil bogate sadove...
Ko sem pred petnajstimi leti razmišljal, koga bi povabil k sodelovanju pri obnovi pogorelega Doma na Zelenici, v Tržiču nisem našel boljšega od tebe. Čeprav bi lahko veliko bolj umirjeno preživljal svoj trdo prisluženi "penzion", mi pomoči nisi odrekel. Še več: postal si glavno gonilo projekta in nisi odnehal, dokler novi Dom ni bil zgrajen. Poleg vodenja gradbenega odbora, si s svojo "ekipco" velikokrat tudi sam prijel za delo. Danes novi Dom na Zelenici stoji predvsem po tvoji zaslugi! Terščani ti bomo, tudi za ta prispevek, večno hvaležni!
Čeprav si šel od nas v zate boljši svet, bo med nami zevala velika praznina. Pogrešal bom tvoj hudomušni nasmeh, tvojo iskreno, pretehtano misel, tvojo energično besedo...
Odšel si brez slovesa. V skladu s svojo naravo, nas najbrž nisi hotel obremenjevati s svojimi težavami, čeprav je bolezen hitro, upam da vsaj neboleče, opravila svoje pogubno delo...
V črni zemlji bom počival,
mah prerasel bo moj grob.
A prijatelj, ti boš užival,
kar meni usojeno ni blo.
Utrgaj belo si planiko
iz zemlje naše zrasla je.
V njej je vsa ljubezen moja,
ki me vlekla je v gore!


Počivaj v miru, Joža!

Naj ti bo lahka slovenska zemlja!

sobota, 28. junij 2014

MOSTOVI



So objekti, ki imajo tako funkcionalno, kot simbolno vrednost. Vrednost POVEZOVANJA!

Povezovanja dveh bregov, povezovanja dveh svetov.

Tudi mostove, kot vse ostale materialne tvorbe, vedno znova najeda zob časa. In če želimo ohranjati njihovo vrednost, jih moramo vedno znova obnavljati!

Ko imamo zgrajenih več mostov, si težko privoščimo hkratne obnove. Lahko naredimo prednostni načrt, s katerim pokažemo katera je za nas najpomembnejša.

Lahko obnovimo najprej tistega, ki je najbolj načet in obnove potreben. S tem bomo rešili velik problem. Tako sebi, kot tistim, s katerimi nas povezuje.

Lahko pa najprej obnovimo tistega, ki fizično niti še ni potreben obnove, ima pa za nas veliko simbolno funkcijo. Četudi ne izžareva vse resnice. Ponavadi koristi le nam, v določenem trenutku.

V Tržiču je, predvsem zato, ker mesto leži na bregovih dveh rek, veliko mostov.

Trenutno so vsaj trije takšni, ki so že dlje potrebni obnove. Leta se jih je zanemarjalo, vzdrževanje je bilo popolnoma opuščeno.



Letos je volilno leto. Trenutni oblastniki so se zato z veliko vnemo lotili urejanja, vzdrževanja in obnove. Tudi mostov.

Vsi vemo zakaj prav letos. Več let se teh javnih površin niso niti pritaknili. Letos pa obnova, urejanje in vzdrževanje na vseh frontah. Kljub temu, da v teh letih večinoma niso upoštevali naših želja, pripomb in potreb, so se, tik pred volitvami, seveda z našim, skupnim denarjem, lotili obnove mostov.

A ne le čas, tudi prednostni načrt fizične obnove objektov simbolne vrednosti, nam veliko pove!

Uporabniki mostov sporočamo: za svojo trenutno korist obnavljati mostove, ki ste jih že davno porušili, oziroma sploh ne zgradili, je sila jalovo početje…

ponedeljek, 17. februar 2014

IZ BALKANA V EVROPO IN (ŽAL!) NAZAJ /2/



Frankfurtski sejem


 Eno največjih sejmišč na svetu, s svojimi dvanajstimi razstavnimi, večnadstropnimi objekti in ostalo, dobro urejeno infrastrukturo, ter odlično organiziranim podjetjem s skoraj dva tisoč zaposlenimi, je  zagotovo Frankfurtski sejem. Vsako leto na več kot tridesetih prireditvah gosti skoraj 40 tisoč razstavljalcev in dobra 2 milijona obiskovalcev iz vsaj 150 držav vsega sveta! Tu se odvija pretežni del, vsaj Evropskega, če že ne svetovnega trgovanja. Vsako podjetje, ki si želi biti del tega trga, naredi vse za prisotnost na vsaj eni od teh prireditev. Čeprav je vložek, predvsem za razstavljalca, dokaj visok, se skoraj vedno povrne z bogatimi obrestmi! Dober razvoj in dolgoročen napredek podjetja brez tega skoraj ni mogoč.

Za letošnji sejem Ambiente se je bilo treba prijaviti že konec poletja v lanskem letu. Od prijave naprej ti uslužbenci sejma nudijo stalno pomoč in informiranost, tako da aktivnosti postavitve, razstavljanja in pospravljanja razstavnega prostora, ki ti ga namenijo, potekajo kar se da nemoteno. Le slab teden dni je časa, da razstavljalci pripravijo in uredijo svoj prostor. Vsa dela potekajo disciplinirano, po dobro organiziranem protokolu. Še na predvečer otvoritve sejma, se v mravljišču pripravljalcev na parkirišču, v tovornih dvigalih in razstavnih dvoranah zdi, da bo dokončanje vseh del nemogoče.  A je ob pomoči zaposlenih (med katerimi so tudi študenti, dijaki, upokojenci…) naslednji dan zjutraj kljub temu vse nared!
 

Če se je lani še malo poznal vpliv gospodarske krize, so bila letošnja pričakovanja več kot izpolnjena. 4600 razstavljalcev iz vsega sveta je privabilo 144.000! obiskovalcev. Prvi vtis je, da se je zanimanje za trgovanje in trgovanje samo, povečalo kar za več 100%. Sejem bil je živ…


In kako se v ta kapitalistični, evropski sistem vklaplja balkansko-slovenska stvarnost?


Nikakor. Že prisotnost le štirih razstavljalcev in nepomembne peščice obiskovalcev, je več kot pomenljiva. In celo pri nekaterih izmed teh je opaziti balkansko nekultiviranost!


Zanimanja medijev skorajda ni. Medtem, ko se na zimskih olimpijskih igrah kar gnete množica vsakovrstnih medijev in njihovih »novinarjev«, je ta sejem obiskala le ena novinarka nekega tiskanega medija. Pa še ta ni hotela niti slišati o tem, da smo s sejmom zelo zadovoljni, kako je pomembno biti prisoten itd. Zanimalo jo je le, kaj vse gre narobe. Tako da od nas seveda, užaljena, ni dobila nobene informacije.

Kljub utrujenosti in zavedanju da se po končanem sejmu vračamo domov, v neko čisto drugačno realnost, smo sejem zapuščali zadovoljni in z dobrimi občutki. Vsaj za naše podjetje…

IZ BALKANA V EVROPO IN (ŽAL!) NAZAJ /1/



Kljub zavedanju, da me čaka dolga, utrujajoča vožnja, potem pa še teden trdega, celodnevnega dela, sem se z velikim veseljem in pozitivnimi pričakovanji odpravil na pot.

Najprej dobre pol ure vožnje v prometnem kaosu, v katerem se zdi, da skoraj nihče ne pozna, ali noče poznati cestno prometnih pravil. Na cesti, rezervirani za motorna vozila, nekdo spredaj vozi 70 kilometrov na uro in za sabo ustvarja dolgo kolono vozil, med katerimi je mnogo takšnih, ki jim ne deluje sprednja, zadnja, ali zavorna luč. In še več takšnih, ki jim ob spremembi smeri vožnje ne delujejo smerniki. Izguba živcev pogosto iz počasi vozeče kolone izstreli v nepregledni ovinek prehitevajoči projektil, katerega voznik se očitno ne zaveda realnega ogrožanja sebe in nasproti vozečih.  Niti pogubnih posledic…

Čeprav nas večina o tem s smerniki ni obvestila, smo nekako zapustili hitro in se vključili v promet avtomobilske ceste, kjer zaslepljen z dolgimi ali nepravilno nastavljenimi žarometi doživljaš prehitevanja po desni ali s 150 na uro (skozi predore) po levi. 

Da bi se vsaj fizično bolj približali Evropi, smo pred leti zgradili Karavanški predor.  In da pot v Evropo vendarle ne bi bila prelahka, se avtomobilska cesta v njem zoži na dva pasova, od katerih je vsaj eden vedno zaprt. Morda tudi zato, da si še zadnjič lahko premisliš?! Rdeča luč na semaforju pred predorom te pomenljivo opozarja na realnost in ti da pol ure časa za razmislek…

Preostalih, skoraj osemsto kilometrov do Frankfurta, mineva bolj mirno. In predvsem urejeno in disciplinirano. Tudi ob prometnih konicah v bližini velikih mest organizirajo promet tako, da teče brez težav. Vozila so dobro opremljena, vozniki bistveno bolj kulturni. In predvsem se zavedajo, da je upoštevanje pravil v prvi vrsti skrb za lastno varnost. In varnost ostalih udeležencev v prometu.

Že v cestnem prometu je torej opazna velika, težko premostljiva razlika med Balkanom in Evropo. Med kaosom in redom! Med kulturo in…In za Slovenijo si že zato želim bistveno več Evrope!