Edukacija in/ali manipulacija (2)

Prejšnji (socialistični) vzgojno izobraževalni sistem, če izvzamemo stalno, spontano, ideološko indoktrinacijo (beri: pranje možganov), sprva ni bil slab. Proizvajal je potencialno dovolj široko razgledane posameznike, tudi ali predvsem s pomočjo kvalitetnih, čeprav precej zafrustriranih učiteljskih kadrov. Nekateri med njimi s(m)o v veliki meri , nekako podtalno (mimo temeljnih vsebin vzgojno-izobraževalnega načrta) izobraževali in vzgajali tudi za življenje, čeprav so se naši učenci večinoma že podzavestno zavedali, da bo njihov osebnostni in intelektualni razvoj nemogoč oziroma celo nesmiseln.
Ideologija je namreč temeljila na vladavini delavskega razreda, stroka in intelekt ji je bil le nujno potrebno zlo, ki ga je treba nadzirati z drugimi sredstvi in s tem  podrediti. Zato je bil ta vzgojno izobraževalni sistem močno prestreljen z ideološko indoktrinacijo, potvorbo zgodovine, redukcijo svetovnonazorskih ideoloških in filozofskih vsebin itd. Dajal pa je zadovoljivo mero pismenosti in dovolj široke razgledanosti, vsaj v obdobju do začetka propadanja te družbene ureditve (konca sedemdesetih let).
Da bi socialistični sistem lahko preživel, so bile namreč med drugim potrebne tudi stalne reforme njegovega vzgojno izobraževalnega sistema, ki so se vrstile predvsem v drugi polovici njegovega zgodovinskega obstoja. Bile so bolj ali manj same sebi namen, saj je bilo vladajoči eliti jasno, da bodo rezultirale zgolj  in samo  velike izgube energije vpletenih in s tem onemogočale usmerjanje te energije k pravim ciljem, v prave, vsebinske  spremembe. Vendar so vse po vrsti propadle, še preden so želeli oblastniki udejanjiti njihov učinek.
Z razpadom SFRJ je razpadel tudi socialistični sistem. Dokončen propad njegovega vzgojno izobraževalnega sistema pa se je zavlekel globoko v tranzicijsko obdobje.
Njegova ideološka indoktrinacija pa še danes ni povsem izginila...

Edukacija in/ali manipulacija (1)

Ena najstarejših metod za indoktrinacijo posameznika (in družbe) z ideologijo vladajočih elit, je zagotovo  subtilno delovanje sistema vzgoje in izobraževanja. Že vladajočim elitam prvih civilizacij je bilo jasno, da bo z  neizobraženimi in Boga boječimi ljudskimi množicami bistveno olajšana tako duhovna kot materialna manipulacija. Še posebej, ko so Boga udejanjili v tostranstvo. Prav  poseben pomen pa si  ta metoda pridobi v sodobni, sekularizirani, navidezni vladavini ljudstva, ko se Bog dokončno materializira; ob vsej kompleksnosti svetovnega ustroja je poneumljanje in zamegljevanje  močno poenostavljeno, problematičen postane le koncept vzgoje vrednot.
Različne ideologije so vedno uspešno in pravočasno prilagajali zgodovinskim okoliščinam. Večinoma imajo le-te religiozni značaj, ne glede na  »vrsto« Boga. In ravno ideologija je tista, ki omogoča in upravičuje obstoj bogatih vladajočih elit na eni in zmanipuliranih, večinoma revnih ljudskih množic na drugi strani.
V zgodovini je večini družbenih sistemov uspevalo vzgojiti generacije Boga boječih, ne ali pol pismenih in s tem nezmožnih kritičnega mišljenja.  Tovrstna vzgoja v veri (v boljše življenje v onstranstvu), prepričanosti v edinost in večinoma odsotnost, površnost ali zamegljenost izobrazbene ravni, je vedno utemeljevala predestiniranost nad in podrejenosti.
»Srečo«  smo morda imeli le pripadniki generacij, živečih v kriznih obdobjih propadajočih družbenih sistemov, ko so vladajoče elite imele več dela z borbo za svoje položaje v prehodnih obdobjih, da bi lahko svoj vpliv novih oblikah prenesle v prihodnja obdobja. Takrat jim je za trenutek (zavedno ali ne?!) ušla iz rok kakšna generacija kritično mislečih izobražencev, ki jim je nevede - v idealiziranem zanosu pričakovanj,  v bistvu bila v veliko pomoč.

Amnezija

Po eni strani me čudi, da moja, nekaj mlajše in predvsem starejše generacije, ne vejo več zakaj  se je Slovenija morala osamosvojiti.  In zakaj smo Slovenci trpeli znotraj doktrine SFRJ. Po drugi strani pa me niti ne čudi več. Ampak vseeno:

Očitno  so se narodu izbrisala iz spomina vsa ponižanja posameznika »v imenu ljudstva«. Naj omenim samo nekatera:

·        Revščina in pomanjkanje na račun gospodarsko politične (ali politično gospodarske) samozadostnosti, popolne zaposlenosti (in znotraj tega neekonomičnosti) tudi zaradi izkoriščanj, podpiranja lenobe in kriminala na račun peščice garačev  v proizvodnji.
·        Skoraj hermetična zaprtost meja, predvsem na sever in zahod. Da bi bile meje še bolje »varovane« (predvsem pred izhodi!?), so na podlagi političnih direktiv, poleg vojske za varovanje meja (graničarjev), na obmejna območja naselili nižje sloje prebivalstva iz južnejših republik. Naše čudovite obmejne gore so bile gornikom skoraj nedostopne. Obmejni kraji pa so se, s priseljevanjem omenjenih, postopoma močno "balkanizirali". Tako kulturne, kot socialne posledice naseljevanja močno čutimo še danes!
·        Ponižanja na mejnih prehodih: dolgotrajno ponižujoče čakanje v vrsti zaradi kilograma kave (in ostalih dobrin, ki jih v naših trgovinah sploh ni bilo mogoče kupiti). Potem pa si bil s strani mejnih uslužbencev za nagrado še ogovorjen v tujem jeziku.
·        Popolno zatiranje srednjega in višjega (razen političnega) sloja prebivalcev na račun »uravnilovke«. http://bos.zrc-sazu.si/cgi/a03.exe?name=sskj_testa&expression=uravnilovka&hs=1
·        Stalen nadzor (en obveščevalec na tri prebivalce) je povzročil veliko število osebnih dram če ne celo tragedij. Že samo občutek te nesvobode je onemogočal pristen stik med ljudmi.
·        Če nisi bil »pravi« (beri: član Zveze Komunistov), si lahko pozabil na osebno napredovanje. Sicer si bil deležen stalnega šikaniranja s strani oblasti ali vsaj lokalnih veljakov.
·        Naše življenje je bilo zaznamovano z enoumnim političnim drilom in pranjem možganov,  skozi celoten proces izobraževanja, predvsem moški del populacije je vse to poudarjeno doživljal še pri služenju vojaškega roka znotraj Jugoslovanske Ljudske Armade.
·        K sreči niso bili uspešni večkratni poizkusi kulturnega poenotenja narodov SFRJ, najbrž predvsem na račun lažnega »bratstva in enotnosti«. Proces "nation buildinga" so skušale nacionalne sile (zlasti srbska) "nadgraditi" v 80-ih, s poskusom uvedbe t.i. skupnih jeder. Šlo je za resen poskus, da bi srbski jezik postal uradni jezik cele juge. V programu je bil predviden tudi enotni učni načrt vzgojno izobraževalnega sistema, ki pa bi temeljil na srbskih kulturnih temeljih. K sreči namen ni uspel, sicer bi se lahko zgodilo, da bi Prešerna in Cankarja zamenjal Vuk S.K., govorili bi srbski jezik in pisali v cirilici. http://sl.wikipedia.org/wiki/Skupna_jedra

A slovenski narod je preživel…

Vendar pozablja. In še manj se zaveda, da so ta in ostala ponižanja pustila v posamezniku in družbi globoke, boleče in težko ozdravljive rane. In povzročila še danes neodpravljene posledice, ki se kažejo v gospodarski, politični in družbeni krizi. Predvsem pa v krizi vrednot in medčloveških odnosov.

In kar je najbrž  še najbolj žalostno: ideološka doktrina, ki ima svoj izvor v prejšnjem sistemu, še danes zamegljuje tegobe preteklosti, povzroča zgodovinsko amnezijo, razdvaja narod, proizvaja lažno nostalgijo in onemogoča, ali pa vsaj otežuje, nemoten demokratični razvoj družbe, gospodarstva in blaginje posameznika.

Ta izguba zgodovinskega spomina pa predvsem omogoča veljakom prejšnjega sistema (generatorjem te amnezije) nemoteno bogatenje in ponovno izkoriščanje zaslepljenega naroda.

Predestinacija?

Nikakor! Ne pristanem!

Že v ranem otroštvu me je krepko določal, sicer deklarativno svobodomiselni, demokratični in od vere in Boga popolnoma neodvisni socialistični družbeni sistem.
In še malo kasneje, ko mojo adolescentno mladost krepko zaznamuje obdobje kaotičnega razpada tega istega, najboljšega sistema na svetu.
Ne! Ne bom dopustil, da bi bilo moje življenje omejeno s tem, kar mi ponuja totalitarni socializem.
Zares sem si želel sprememb in se šel aktivizem: najprej na čisto nedolžnem športnem in nato kulturnem področju (še vedno pod okriljem ZSMS in SZDL), potem pa seveda tudi na političnem področju
(DEMOS, osamosvojitev, demokracija, večstrankarski sistem...).
Ponosen sem bil na to, kar nam je uspelo. 
In ni res, da ne bi: v vsem zanosu smo pomislili tudi na to, da bi onemogočili, dobro, ali pa vsaj omejili, vse tisto, kar nas je določalo in omejevalo dotlej (lustracija). Pa so naši vplivni somišljeniki dejali: ni dobro, ni pravi čas, kako bodo na nas gledali drugi, ali nas bodo hoteli priznati...
Velika napaka, ki nas še danes tepe.
In tako je počasi, vzporedno z mojim dozorevanjem, nastajala suverena Slovenija.
Tegobam nastajanja rečemo Tranzicija. Pa čeprav smo se dokaj hitro priključili k Evropi, pozabili na suvereni Tolar in prevzeli Evro, odprli svoje meje na sever in zahod...; in ne, nisem zadovoljen!
Lahko bi bilo mnogo bolje!
Namesto brezskrbnega svobodnega življenja, kakršnega sem pričakoval za svojo zrelo obdobje in starost, je moja svoboda spet vse bolj omejena na moj lastni, notranji svet. 
Zunaj tega ničesar več ne smem, kar pa bi že, recimo, lahko, ne morem.
In zato sem žalosten.
In se sprašujem: ali mojega življenja res ne določa neka zunanja ali celo mistična sila?
Ne more biti. Z religijo sem se spravil že davno!
Torej zna biti, da predestinacija le ni mistična kategorija. Ampak v našem življenju, na žalost, vse bolj družbena, etična in kar je še najhuje, očitno politična.


O tem, kdo je tisti, ki nas določa namesto Boga, prihodnjič.