IZ BALKANA V EVROPO IN (ŽAL!) NAZAJ /2/

Frankfurtski sejem

 Eno največjih sejmišč na svetu, s svojimi dvanajstimi razstavnimi, večnadstropnimi objekti in ostalo, dobro urejeno infrastrukturo, ter odlično organiziranim podjetjem s skoraj dva tisoč zaposlenimi, je  zagotovo Frankfurtski sejem. Vsako leto na več kot tridesetih prireditvah gosti skoraj 40 tisoč razstavljalcev in dobra 2 milijona obiskovalcev iz vsaj 150 držav vsega sveta! Tu se odvija pretežni del, vsaj Evropskega, če že ne svetovnega trgovanja. Vsako podjetje, ki si želi biti del tega trga, naredi vse za prisotnost na vsaj eni od teh prireditev. Čeprav je vložek, predvsem za razstavljalca, dokaj visok, se skoraj vedno povrne z bogatimi obrestmi! Dober razvoj in dolgoročen napredek podjetja brez tega skoraj ni mogoč.

Za letošnji sejem Ambiente se je bilo treba prijaviti že konec poletja v lanskem letu. Od prijave naprej ti uslužbenci sejma nudijo stalno pomoč in informiranost, tako da aktivnosti postavitve, razstavljanja in pospravljanja razstavnega prostora, ki ti ga namenijo, potekajo kar se da nemoteno. Le slab teden dni je časa, da razstavljalci pripravijo in uredijo svoj prostor. Vsa dela potekajo disciplinirano, po dobro organiziranem protokolu. Še na predvečer otvoritve sejma, se v mravljišču pripravljalcev na parkirišču, v tovornih dvigalih in razstavnih dvoranah zdi, da bo dokončanje vseh del nemogoče.  A je ob pomoči zaposlenih (med katerimi so tudi študenti, dijaki, upokojenci…) naslednji dan zjutraj kljub temu vse nared!

 

Če se je lani še malo poznal vpliv gospodarske krize, so bila letošnja pričakovanja več kot izpolnjena. 4600 razstavljalcev iz vsega sveta je privabilo 144.000! obiskovalcev. Prvi vtis je, da se je zanimanje za trgovanje in trgovanje samo, povečalo kar za več 100%. Sejem bil je živ…

In kako se v ta kapitalistični, evropski sistem vklaplja balkansko-slovenska stvarnost?

Nikakor. Že prisotnost le štirih razstavljalcev in nepomembne peščice obiskovalcev, je več kot pomenljiva. In celo pri nekaterih izmed teh je opaziti balkansko nekultiviranost!

Zanimanja medijev skorajda ni. Medtem, ko se na zimskih olimpijskih igrah kar gnete množica vsakovrstnih medijev in njihovih »novinarjev«, je ta sejem obiskala le ena novinarka nekega tiskanega medija. Pa še ta ni hotela niti slišati o tem, da smo s sejmom zelo zadovoljni, kako je pomembno biti prisoten itd. Zanimalo jo je le, kaj vse gre narobe. Tako da od nas seveda, užaljena, ni dobila nobene informacije.

Kljub utrujenosti in zavedanju da se po končanem sejmu vračamo domov, v neko čisto drugačno realnost, smo sejem zapuščali zadovoljni in z dobrimi občutki. Vsaj za naše podjetje…

IZ BALKANA V EVROPO IN (ŽAL!) NAZAJ /1/

Kljub zavedanju, da me čaka dolga, utrujajoča vožnja, potem pa še teden trdega, celodnevnega dela, sem se z velikim veseljem in pozitivnimi pričakovanji odpravil na pot.

Najprej dobre pol ure vožnje v prometnem kaosu, v katerem se zdi, da skoraj nihče ne pozna, ali noče poznati cestno prometnih pravil. Na cesti, rezervirani za motorna vozila, nekdo spredaj vozi 70 kilometrov na uro in za sabo ustvarja dolgo kolono vozil, med katerimi je mnogo takšnih, ki jim ne deluje sprednja, zadnja, ali zavorna luč. In še več takšnih, ki jim ob spremembi smeri vožnje ne delujejo smerniki. Izguba živcev pogosto iz počasi vozeče kolone izstreli v nepregledni ovinek prehitevajoči projektil, katerega voznik se očitno ne zaveda realnega ogrožanja sebe in nasproti vozečih.  Niti pogubnih posledic…

Čeprav nas večina o tem s smerniki ni obvestila, smo nekako zapustili hitro in se vključili v promet avtomobilske ceste, kjer zaslepljen z dolgimi ali nepravilno nastavljenimi žarometi doživljaš prehitevanja po desni ali s 150 na uro (skozi predore) po levi. 

Da bi se vsaj fizično bolj približali Evropi, smo pred leti zgradili Karavanški predor.  In da pot v Evropo vendarle ne bi bila prelahka, se avtomobilska cesta v njem zoži na dva pasova, od katerih je vsaj eden vedno zaprt. Morda tudi zato, da si še zadnjič lahko premisliš?! Rdeča luč na semaforju pred predorom te pomenljivo opozarja na realnost in ti da pol ure časa za razmislek…

Preostalih, skoraj osemsto kilometrov do Frankfurta, mineva bolj mirno. In predvsem urejeno in disciplinirano. Tudi ob prometnih konicah v bližini velikih mest organizirajo promet tako, da teče brez težav. Vozila so dobro opremljena, vozniki bistveno bolj kulturni. In predvsem se zavedajo, da je upoštevanje pravil v prvi vrsti skrb za lastno varnost. In varnost ostalih udeležencev v prometu.

Že v cestnem prometu je torej opazna velika, težko premostljiva razlika med Balkanom in Evropo. Med kaosom in redom! Med kulturo in…In za Slovenijo si že zato želim bistveno več Evrope!

DEVIACIJE (1)

Ustava RS, 56.člen:

(pravice otrok)

Otroci uživajo posebno varstvo in skrb. Človekove pravice in temeljne svoboščine

uživajo otroci v skladu s svojo starostjo in zrelostjo.

Otrokom se zagotavlja posebno varstvo pred gospodarskim, socialnim, telesnim,

duševnim ali drugim izkoriščanjem in zlorabljanjem. Takšno varstvo ureja zakon.

Otroci in mladoletniki, za katere starši ne skrbijo, ki nima

jo staršev ali so brez ustrezne

družinske oskrbe, uživajo posebno varstvo države. Njihov položaj ureja zakon.

So s preveliko »skrbjo« za njihovo spoštovanje, človekove pravice in temeljne svoboščine naših otrok, v slovenski javni šoli pravzaprav, paradoksalno, zlorabljene?

Kakšne »pravice in svoboščine« uživajo naši otroci v javni osnovni šoli, lepo ilustrira debata, ki se je te dni razvila na enem od družabnih omrežij:

1.      Je to res, da otroci na OŠ …. niti med odmorom niso "frej" ampak morajo sedet na klopcah. Pazniki, beri učitelji, pa morajo paradirat gor pa dol, da je vse pod kontrolo. Ni več tistih "lovilcev", ki smo se jih šli ni sproščanja, ni bockanja med sabo. Ne, ker menda starši čakajo na vsako priložnost, da se toži šola za odškodnino. Potem pa po liniji najmanjšega odpora otroke postrojijo pred razrede, kjer se lahko igrajo čajanke in podobno. Odmor pač ni več odmor - temveč čakanje na naslednjo uro pod nadzorom.
Sedaj pa se sprašujem kam smo prišli? Je to normalno? Pazi govorim o normalnih aktivnostih med odmori, kot se jih spomnim sam. Prepisat nalogo, se lovit, skakat gumi twist, pojanje sem ter tja, itd. Res starši čakate, da se bo kdo kam udaril, da se potem toži šolo?

2.      V zadnjih letih sem bil na precej šolah in v stiku s še več ravnatelji. Lahko potrdim, da se na vseh šolah trudijo, da bi bilo približno tako kot opisuješ. Zelo jih skrbi, da se ne bi kdo od učencev kaj poškodoval. Pa ne mislim polomil. Tisto, kar je bilo nam normalna delovna poškodba, je današnjim staršem konec sveta. S tem povezane grožnje, verbalno izživljanje nad učitelji, pisanje na ministrstvo in inšpekcijo in še nekaj stvari, ki si jih težko predstavljaš, so vsakdanji pojav. Skratka, manjši del staršev se obnaša povsem nemogoče, nasilno in škodljivo. Otroci teh staršev so po pravilu prav tako nasilni, nemogoči in škodljivi. Takle mamo!

3.      Problem ni v šoli, ampak v njeni okolici, zlasti v nekaterih starših in v šolski politiki. To je treba »shekati«. Predlagam preprost ukrep, ki ga izvajajo v nekaterih državah: Staršem prepovejmo vstop v šolo. Drugi ukrep: Šolam dajmo večjo avtonomijo in odgovornost.

4.      Problem je kar v vseh. Bogaboječih predstavnikih, nesramnih starših ter predrznih šolarjih pa seveda v samem šolskem sistemu. Ni tradicije. Jaz, ti - oba sva šla praktično skozi enak šolski program. Pa še nekaj generacij za nama. Edino srbohrvaščina se je ukinila. Danes pa prvošolček spremlja program, ki je drugačen - spremenjen od tistega, ki ga je spremljal njegov brat, ki je danes v 4. razredu. Ja, sem za spremembe, ena od alternativ je zgoraj omenjen prispevek, samo to je bolj utopija. Edino kar sem hotel je, dbiti občutek koliko je takih, ki vršijo tak pokvarjen odnos do šole in učiteljev, da morajo biti njihovi otroci nedotakljivi, oziroma koliko je tistih, ki vidijo pravice in ne dolžnosti...

5.      Ti časi ko so se otroci podili po hodnikih so res minili....,pa malce krvavi noski,pa kakšna buška ali odrgnjeno koleno...žal smo za to krivi predvsem starši. Saj veš kje živimo...ker se pač ne upamo ali ne znamo postaviti zase....,to pač delamo pri otrocih....,moj in samo moj otrok ima takšne in takšne pravice....,dolžnosti pa kot da jih ni. In tem pač tudi po eni strani ustrahujemo učitelje. Kolikor pa sama vem,so fantje pač fantje in se še zmerom podijo,samo punce se bolj zbirajo v skupince in ha-ha-ha,he-he-he. Kar je pa … napisal, mu pa dam prav,ker se mi zdi da je v tej šoli precej sproščenega okolja. Poznam pa tudi profesorico, ne povem na kateri šoli, ki se učencem boji dati slabo oceno....ji je pač škoda avta. Tok daleč smo že prišli. Pritisk na učitelje se pa izvaja tako z naše strani,kot s strani države.....in se prav čudim da se sploh še kdo odloči za ta poklic. Pa nikar se ne bojte, med odmori še zmerom veselo prepisujejo.

6.      Najprej se razglejmo vsi mal pred domačim pragom....pa dejmo tam pometat....k sm jst u šolo hodu, sam dobil pisni opomin, pa ga doma niti pokazat nism upal, ker sm vedu, da se ne bo dobr končalo...ker sm ga dobil upravičeno...dans....pa dobi otrok ne vem kaj sicer imajo, pa takoj v šolo s starši pa sestank z ravnateljem, pa po možnosti še grožnja s tožbo za mobing....dejte ga no srat.....so bli v tržič tud določeni učitelji, ki so mulcu ušesa navil, če ga je sral, pa ni bil zato nič psihično obremenjen, pa nobenih duševnih posledic ni blo za nadaljne življenje, neko spoštovanje je pa vseeno blo....al pa strah če hočte, sam to ni nujno da je slabo...prfoksi imajo absolutno premal avtoritete in predvsem pooblastil, kako in kdaj mulca mirit....pol pa bereš v časopisih...osnovnošolci pretepli učitelja...ja kam hudiča smo pršli? in namest da bi pol mulca doma čez kolen, se ga pa zagovarja da je imel ziher dober razlog...ma dej nehejte no...je pa res, da se pa občasno res pojavljajo primeri, ko učitelj nekoga vzame na piko...in take primere je treba izluščit....

7.      Namen debate ni bil obtoževat, ampak, da se vsak pri sebi malo zamisli in pogleda kam so naše "mohne" prpelale. Sami sebe zatiramo, tko kt si svinjamo okolje (ja človek je ena velika svinja). Skrbi me, da glede na razvoj in potek dogajanj kmalu pridejo v osnovne šole varnostniki in robocopi, da se bo sploh lahko še odvijal pouk... Al pa se počasi zavemo in se nekako "rebootamo"?

8.      Ne gre za to, da starši ne morejo priti do učitelja in po otroka. Tudi pogovorijo se lahko z učiteljem. Le pouka ne smejo motiti in hoditi v del šole, kjer poteka pouk. To skušajo šole doseči že sedaj. Ko sem jaz hodil v šolo, starši niso hodili v šolo, razen na govorilne ure ali na pogovor. Nekje na Gorenjskem obstaja mama, ki stoji pred vrati in kuka v razred, če ji kaj ni všeč, pride noter in zateži. Ko imajo telovadbo zunaj, je vedno zraven. Obstaja več staršev otrok, ki bi včasih hodili na "posebno šolo", sedaj hodijo v običajno šolo, kjer težko dosegajo zadosten učni uspeh, a starši zahtevajo, da bi imeli vsaj štirice ali celo petice, zgolj zaradi ugleda staršev. Nestrinjanje z oceno pridejo sporočiti tudi med poukom in učiteljico nadirajo kar v razredu pred učenci. Obstaja nemalo tragičnih usod, kjer je šola edino zatočišče otrok pred lastnimi starši. Ponekod otrokom ne plačujejo prehrane v šoli, ker potem zmanjka za audija... Samo za to gre. Tudi v tovarni ne moreš kar naokrog hoditi ali motiti glasbenikov na odru med koncertom. To in nič več. Kaj več pa z veseljem pojasnim v živo, če te zanima.

Problem je v sistemu, ki dovoljuje takšno stanje. To, kar opisujete, se vidi in otroci to najbolj občutijo. Starši, šola in učitelji so krivi le v toliko, kolikor upoštevajo in predvsem izkoriščajo ta sistem, ki ga je potrebno spremeniti, če želite dobro svojim otrokom! http://potiinstranpoti.blogspot.com/.../sola-kot...

Vendar ni le šolski sistem tisti, ki je v celoti kriv! Podpira ga tudi zakonodaja na ostalih področjih. Se morda tu postavlja pod vprašaj, ne le odklon, ampak celo nespoštovanje v ustavi določenih pravic?!?

9.      Kristijan Musek Lešnik: »Javna šola je ogrožena, ker je privatizirana.«

Članek v delu sicer dobro opisuje problem kot posledico napačnega sistema, zato naslov lahko zavaja. Ni namreč res, da je javna šola sprivatizirana (kar je že samo po sebi paradoks), ampak je "sprivatiziran" vzgojno izobraževalni sistem! že od Gabrove Bele knjige naprej. In sicer v čisto točno določene ideološke namene.

In neavtonomnost posameznih šol in učiteljev, ter razvrednotenje učiteljskega poklica, skupaj s starši,  lahko zato pomembno prispevajo k delovanju slovenske javne šole, kot ideološkega aparata v rokah tranzicijske levice…

VZROKI IN POSLEDICE

Kljub težki situaciji, v kateri smo se znašli, poslušam in berem v glavnem le kritike z ene in apologije z druge strani. Večinoma vse pa se ukvarjajo le s posledicami. Kot da bi se družba in nje posamezniki utapljali v globokem, nepresegljivem Determinizmu. Vnaprejšnji določenosti in brezizhodnosti.

Aitiologija (αἰτιολογία), iskanje vzrokov, se pojavlja le do tiste mere, ko eni in drugi poskušajo argumentirati svoj prav v kritiki, oziroma zagovarjanju stanja. Stanja, v katerem (ne)kritični um noče, ali ne zmore, vključiti svobodne volje. A le odkritje, upoštevanje in odprava vzrokov, ki so pripeljali do teh bednih posledic, lahko slednje dolgoročno odpravijo in na novih temeljih začnemo graditi pravičnejši in dolgoročno uspešnejši svet.

1.      Če (ko) zbolimo in se poskušamo zdraviti sami, bomo najprej blažili posledice: bolečino, visoko temperaturo, kašelj…Pri lažji bolezni nam takšno zdravljenje lahko celo uspe. Vendar, po izkušnjah vemo, da takšno zdravljenje traja mnogo dlje, bolezen pa se lahko še enkrat ali večkrat ponovi. Zato (velikokrat prepozno) ugotovimo, da z blaženjem ali odpravljanjem samih posledic nismo uspeli ozdraviti bolezni. Gremo torej k zdravniku. Ta bo simptome (posledice) naše bolezni najprej izkoristil za diagnozo, ki bo skoraj zagotovo razkrila vzrok naše bolezni, ki ga bomo, s predpisanimi zdravili in upoštevanjem zdravnikovih navodil, začeli odpravljati. S tem bomo ne le blažili, temveč dokaj hitro odpravili tudi njene neprijetne posledice. In zdravo zaživeli naprej :-).

2.      V stanovanju nam pregori električna varovalka. Klasično poskusimo sami zamenjati z novo,   elektromagnetno s stikalom ponovno vključimo. Toda največkrat pregori tudi nova, stikalo se sploh noče vključiti. V naši napeljavi še vedno ni električnega toka. Se bomo s tem kar sprijaznili? Lahko preživimo brez elektrike? Najbrž ne. Če nismo sami ugotovili, da je varovalka pregorela takrat, ko smo vključili električno svetilko ali kakšen drug aparat, bomo poklicali strokovnjaka. Tudi ta bo, podobno kot v prejšnjem primeru zdravnik, preden bo zamenjal varovalko,  najprej poiskal vzrok, ga odpravil in šele nato zamenjal varovalko. Vse električne naprave, priključene v tokokrogu, bodo spet delovale :-).

3.      Jezimo se nad politično elito, ki želi ohraniti star, preživel in zavržen socialistični sistem v želji ohranitve svojih privilegijev. Jezimo se nad lahkovernostjo in neumnostjo ljudi, ki se pustijo dnevno manipulirati, s strani ideološko usmerjenih servilnih medijev in populističnih političnih diskurzov  tranzicijskih socialistov.  Kljub slabim izkušnjam iz prejšnjega političnega sistema, zavedena večina še vedno z volitvami podpira njihov obstoj in pristaja na enakost v revščini raje, kot na spremembe, ki bi tudi njim prinesle boljše življenje. S tem smo našli krivce za obstoječe bedno stanje. Bomo rekli: tako pač je? Se bomo s tem sprijaznili in le kritizirali stanje še naprej?

V (pre)mnogih komentarjih je zaslediti točno tak determinizem. In brezizhodnost. Vendar nas zgornje izkušnje učijo drugače. Res je. Velika večina naših sodržavljanov slepo verjame medijem, politikom na oblasti in apologetom »najboljše možne« politične ureditve-socializma. Jim zaupa in jih celo podpira. Vedno pa se v družbi najdejo tudi kritično misleči posamezniki, ki se s tem ne zadovoljijo. In kakšna naj bo njihova vloga?

Zagotovo ni dovolj, da le kritiziramo stanje, sistem in ljudi, ki ga vzdržujejo in podpirajo in se v zanosu teh kritik vede ali nevede s tem sprijaznimo. Če želimo stanje spremeniti na bolje, in v to ne dvomim, moramo poiskati in odkriti vzroke. Potem vso energijo vložiti v to, da te odpravimo in postavimo nove temelje.

Ker je družba zelo kompleksen pojav, so tudi vzroki za njene težave zelo kompleksni. Kljub temu pa moramo dosledno, najbrž vsak najprej na svojem področju, te negativne vzroke odkriti, nanje opozarjati in širiti spoznanja med ljudi. V času družabnih spletnih omrežij nam je delo močno olajšano. V bitki za resnico z enoumnimi servilnimi mediji, uporabimo novodobno medijsko »orožje«, s katerim lahko sežemo v vsak dom!

In ko pride prva priložnost političnega nadgrajevanja, zdravljenja bolezenskega stanja v katerem se nahaja naša država, pričakujemo tudi od temu razmišljanju sorodnih političnih opcij, da bodo pričele takoj! z odpravljanjem ugotovljenih vzrokov in sočasnim postavljanjem novih temeljev za pozitiven, normalen razvoj naše mlade države :-).