Aktualnost didaktične misli Jan Amos Komensky (1592-1670)

 1.UVOD

Najmočnejše, morda celo temeljne pobude je dobila didaktika v 17. stoletju predvsem od induktivne logike in spoznavne teorije, ki sta omajali razlagalno didaktično paradigmo.

Takrat se je pojavil Jan Amos Komensky (1592-1670), filozof in humanist, ki je kot pristaš reformacije bežal po vsej Evropi. V delu Velika didaktika (1657), zaradi katerega ga upravičeno štejemo za očeta didaktike, je uveljavil didaktiko kot občo teorijo učinkovitega poučevanja po obrazcu: vsakogar o vsem popolnoma poučiti!

Zgodovinska zasluga Komenskega je predvsem v tem, da je sintetiziral indukcijo, tisk in tovarniški sistem dela, na podlagi česar je ustvaril tovarniški sistem množičnega izobraževanja. Utemeljil je razredno-urni-predmetni sistem izobraževanja, ki se je ohranil vse do današnjih dni.

Njegova didaktika, ki je izhajala iz empirične filozofije, utemeljuje nekatera osnovna didaktična načela:

• Načelo nazornosti: najprej stvar, nato beseda  ( v nižjih šolah je potrebno vse praktično pokazati)
• Načelo sistematičnosti in postopnosti: vse mora biti urejeno in povezano

Ø  Od lažjega k težjemu

Ø  Od enostavnega k sestavljenemu

Ø  Od bližnjega k daljnemu

Ø  Od znanega k neznanemu

• Načelo aktivnosti učencev: ni znanja brez samostojnega mišljenja
• Načelo uporabnosti: ne le znanje po sebi, pomembna je njegova praktična uporabnost
•  Načelo življenjskosti: pouk mora biti povezan z življenjem, privlačen itd.

Pod vplivom reformacije pa se pojavi še:

•  Načelo o pouku v materinščini

Napredna načela pa v njegovem delu dopolnjujejo še druge izvirne ideje:

• Otrok se ne sme prezgodaj razdruževati in selekcionirati, saj se interesi pri otroku razvijajo postopoma in ne pri vseh enako hitro
• Obvezna je sprostitev učenca po štirih urah pouka
• Otrok se najbolje nauči tujega jezika, če ga pošljemo v okolje, kjer se ta jezik govori itd.

Poleg navedenega Komensky utemelji še frontalno učno obliko, učbenik in poklic učitelja, ter v skladu s tem posebno šolo za učitelje itd.

Šele v dveh stoletjih po afirmaciji didaktike in šolskega sistema, ki ga je zastavil Komensky, pride zaradi potreb industrijske družbe do eksplozije izobraževanja. Sodobna didaktična misel pa v marsičem aktualizira in nanovo osmišlja načela in ideje, s katerimi je Jan Amos Komensky že pred 350 leti gradil njene temelje.

2.VELIKA DIDAKTIKA

2.1. O NATANČNI SPLOŠNI UREDITVI ŠOL (XXXII)

Umetnost pouka ima podporo v tiskarstvu.

V čem prednjači tiskarska umetnost pred pisno umetnostjo:

• Več knjig imamo napisanih v krajšem času
• So med seboj popolnoma podobne in to jim daje lepoto in sijaj
• Napake se hitreje in lažje popravlja
• Tiskati se da na vsak papir
• Knjigo s tiskom lahko lepo napišejo tudi tisti, ki ne znajo lepo pisati

V čem prekaša naša dovršna metoda tisto, ki se doslej uporablja:

• Manjše število učiteljev poučuje neprimerno več učencev
• Učenci se zares izobrazijo
• Pouk je gladek in prijeten
• Tega pouka so deležni tudi tisti, ki so manj nadarjeni in teže dojamejo
• Tudi tisti bodo uspešno poučevali, ki jim narava ni dala daru poučevanja

Zanimiva je primerjava tipografije z didahografijo, na podlagi katere nastane nekakšna univerzalna metoda:

1. Tiskalni stroj je šolska disciplina

2. V šolah mora vladati disciplina:

• Stalno nadzorovanje
• Ukori za tiste, ki zaidejo v stran
• Kazen, če vse drugo ne zaleže

3. Potrebno je, da se vse javne šole vsako leto začno in končajo v istem času: da bodo doseženi cilji in da bodo učenci napredovali

4. Učna metoda mora imeti svoje periode dela in odmora in določena obdobja za poštene zabave

5. Učitelj mora pred seboj razporediti učence, tako da jih zmerom lahko vse vidi in da tudi vsi njega vidijo

6. Učence je treba spodbujati k pazljivosti

7. Učitelj snov vsake učne ure stalno pojasnjuje z živo besedo, to je, da učencem predava, bere in razlaga

8. Učenci, ki se uče naj postanejo učenci, ki znajo

9. Z izpraševanjem in tekmovanjem preizkusimo, če je znanje utrjeno

10. Šolski izpiti na koncu leta bodo pokazali napredek in uspeh učencev

2.2. METODA POSAMEZNIH ZNANOSTI IN VED (XX)

Vešče poučevati pomeni lahko, temeljito in hitro poučevati. Za nekoga, ki hoče prodreti v znanost. Ki se hoče nečesa naučiti, so pomembne štiri stvari:

1. da ima bistro duševno oko
2. da se mu približajo predmeti
3. da je pričujoča pazljivost in
4. da mu vse, kar naj gleda, drugo za drugim polagamo pred oči po primerni metodi. Potem bo vse zanesljivo in lahko razumel

Komensky pravi, da je mladino treba odvračati od brezdelnosti tako, da se jo zaposli.

Vse stvari si moramo ogledati na lastne oči. Zaznati moramo to stvar s čim več čutili-čuti. Najbolj zanesljivo je notranje spoznanje. Čuti se najbolj vtisnejo v spomin. To, kar sami izkusimo oziroma spoznamo, si najbolje zapomnimo.

Poudarjen je velik pomen nazornosti. Pri pouku (poučevanju) je potrebno uporabljati slike, fizikalne konkretne predmete, anatomske skelete…

Učenci morajo paziti, kaj učitelj kaže in govori in morajo biti z mislimi samo tu. Učiteljeva prva naloga je v otroku vzbuditi pozornost, da bo z željo spremljal pouk.

Predmete moramo predstaviti po točno določenem zaporedju, da se čim bolj vtisnejo v spomin…

Pri vsakem delu se je treba pomuditi tako dolgo, dokler se ne dojame vsega po njegovih značilnostih.

Vsako stvar pojasnjujemo z zgledom in primerom. Brati moramo zapovrstjo; pri posameznostih se moramo pomuditi tako dolgo, da jih razumemo in na koncu moramo paziti na razliko med manj pomembnim in bolj pomembnim.

Pomenu postopnosti, sistematičnosti in nazornosti sledi pomen razumevanja in selekcije.

Nato Komensky postavi pravila za poučevanje. Najprej sta poudarjena zaupanje in marljivost.  Zaupanje, ki naj vlada med učiteljem in učencem. Snov je treba učencem osmisliti.

Poudarja tudi, da je treba snov najprej predočiti v celoti, potem šele v njenih delih.

Kar se uči, se mora tako učiti, kakor nastaja, t.j. v vzročni povezanosti.

Metoda pouka se ravna po metodi dejstev: prejšnje prej, poznejše pozneje.

Vse se je treba učiti zapovrstjo in hkrati ne več kot samo eno.

Pri vsaki stvari se moramo pomuditi tako dolgo, dokler je ne razumemo v celoti. Učencu vtepemo v glavo, ga sprašujemo in z njim ponavljamo, dokler ne utrdimo njegovega znanja.

Razlike med predmeti je treba dobro označiti, da bo znanje jasno in temeljito:

Kdor dobro razlikuje, dobro uči!

2.3. METODA UMETNOSTI  (XXI)

Kar je treba delati, tega se mora učenec naučiti s samim delom. Naučiti se mora pisati s pisanjem, govoriti z govorjenjem, peti s petjem, računati z računanjem.

Za vse, kar se v šoli uči, moramo imeti vzorce (formularje), modele in načrte.

Učenca ne smemo obremenjevati s stvarmi, ki niso primerne za njegovo starost, njegovo dojemljivost in razgledanost.

Tudi vaje naj potekajo postopoma: kdor uči otroka brati, mu ne da takoj cele knjige, temveč mu kaže samo elemente pisave, najprej posamezne črke, nato zloge, besede, stavke itd. Podobno tudi pri umetnosti…

Učitelj mora napake takoj popraviti in sicer tako, da upošteva pravila in izjeme pravil.

Komensky loči analitične in sintetične vaje. Pri tem daje prednost sintetičnim vajam pred analitičnimi. Vedno moramo začeti s tem, kar je lažje; zavedati se moramo, da si bolje zapomnimo-lažje razumemo to, kar je naše. Namen mora biti, da bi učenci stremeli za tem, da bi kaj novega iznašli, ne le, da bi se zadovoljili s tem, kar je že dognano.

Učitelj mora v učencu vzbujati vedoželjnost in kreativnost.

Tisto, česar se naučimo, moramo primerjati z drugimi. Več ljudem je več dano!

Učencem je potrebno predočiti čim več zgledov domačih in tujih avtorjev in s tem se bo učenec pilil v razlikovanju pristnega od kiča.

Le tisti bo postal umetnik, ki bo v umetnosti izurjen. Zato je treba vaje tako dolgo nadaljevati, dokler učenci popolnoma ne razumejo bistva umetnosti.

3.POMEN IN NALOGE POUKA DANES

Didaktika je pedagoška disciplina, ki proučuje pouk in izobraževanje. Danes je seveda pouk drugačen kot je bil včasih; šola je v določeni družbi njen odraz in bi morala biti korak pred njo.

Na podlagi razvoja družbe, njene kulture, znanosti in sredstev množičnega informiranja, se razvija tudi didaktična misel. Ne glede na to pa lahko vidimo, da tudi sodobna didaktika v marsičem spet aktualizira in na novo osmišlja načela in ideje Velike didaktike Jana Amosa Komenskega, čeprav so stare že 350 let.

Pouk je pedagoško osmišljen, sistematično organiziran proces, katerega cilj je vzgoja in izobraževanje posameznika. Posameznik doživi pod vplivom pouka spremembe, ki so povezane z znanjem, sposobnostmi in lastnostmi osebnosti. Sodobna didaktična prizadevanja skušajo pri pouku zmanjšati delež poučevanja (aktivnost učiteljev) in povečati delež učenja, to je smotrne aktivnosti učencev.

Naloge pouka so trojne: materialne, funkcionalne in vzgojne.

1. Materialna ali izobraževalna naloga pouka je poleg osvajanja dejstev in posplošitev, ki izhajajo iz predpisanih učnih vsebin tudi v tem, da ima to znanje aktiven značaj, da spodbuja k aktivnosti in omogoča učencu smotrno delovanje. Poleg tega pa mora imeti tudi praktičen značaj: učence mora usposabljati, da znajo pridobljeno znanje tudi praktično uporabljati.

S pridobivanjem znanja se torej realizirajo materialne oziroma izobraževalne naloge pouka. Rezultate tega lahko izboljšamo tudi z ukrepi za boljšo zapomnitev učne snovi, med katerimi je zaslediti tudi nekatera osnovna didaktična načela Velike didaktike (npr.načelo sistematičnosti, aktivnosti itn.). Seveda pa pretiravanje s poudarjanjem pomena te naloge pouka lahko pripelje do t.i. didaktičnega materializma, ki ima patološki značaj.

2. Funkcionalne naloge pouka zajemajo razvijanje številnih in raznovrstnih človekovih sposobnosti, pri čemer se učenci usposabljajo, da bodo pridobljeno znanje lahko ustvarjalno uporabljali (načelo uporabnosti).

3. Vzgojne naloge pouka vplivajo na vsestranski razvoj osebnosti in so neposredno povezane s funkcionalno in materialno nalogo pouka in iz njiju tudi izvira.

V učnem procesu učenec razvija tudi sistem vrednot, stališča, motive, navade, samopodobo in čut za odgovornost. K temu pa poleg vsebine prispeva tudi organizacija dela, kot so učne oblike in metode (npr izkušenjsko učenje). S tem lahko pouk razvija tudi natančnost, rednost, kritičnost itd. Skratka: pri pouku moramo še kako upoštevati tudi načelo življenjskosti.

Med vsemi še danes aktualnimi načeli in idejami pa morda še najbolj sili k razmisleku tista, ki asociira na notranjo diferenciacijo oziroma nivojski pouk v naši devetletki:

Otrok se ne sme prezgodaj razdruževati in selekcionirati, saj se interesi pri otroku razvijajo postopoma in ne pri vseh enako hitro…

Če primerjamo to teorijo, s prakso našega javnega šolstva, lahko takoj ugotovimo, da je tudi na tem področju potrebna temeljita reforma. Bistveno bolje bi že bilo, če bi stopili korak nazaj!

ŠOLA KOT IDEOLOŠKI APARAT DRŽAVE

UVOD

Šola je institucija, ki je nosilec zakonitosti vzgojno-izobraževalnega procesa. V tem procesu bi si morali prizadevati za čim bolj celovit razvoj otrokove osebnosti. Pri pouku sta vključena tako izobraževalna kot tudi vzgojna dimenzija.

Vzgojne naloge šole se lahko uresničujejo na vsaj 3 načine:

• V obliki neposredne vzgoje, ki se izvaja preko posebnih tako imenovanih vzgojnih predmetov ali dejavnosti
• V obliki posredne vzgoje – vzgoje s poukom in
• V obliki kombiniranih modelov, ki upoštevajo obe vzgojni možnosti

Vzgoja, ki je naslonjena na izobraževanje, namreč pomeni možnosti ideoloških manipulacij ali celo indoktrinacije ideologij, le ob skrbnem načrtovanju in demokratičnem in strokovnem nadzoru, lahko tudi možnost kreiranja svetovnonazorskih vrednot, kritičnega mišljenja ter moralne avtonomije posameznika (kakršna je deklarativno zapisana tudi v naši ustavi in zakonodaji!).

Morda je prav to možen vzrok za vse bolj storilnostno naravnanost naše javne šole, ki s preobsežnostjo vsebin in temeljnih ciljev preobremenjuje tako šolo in učitelje, kot tudi učence in njihove družine. Takšna storilnostno naravnana javna šola, ki je podkrepljena še z relativno slabimi materialnimi in neustreznimi normativnimi pogoji, enostranskimi in ideološko neprimernimi vsebinami, pa v sodelovanju z ostalimi členi državnega aparata in manipulativnimi mediji, vodi v popolno nedemokratično razslojevanje naše družbe: ustvarjanje ideološko-politične elite z ekskluzivno pravico  do posedovanja tako materialnih, kot moralno-etičnih (ne)vrednosti na eni in nekritične, neavtonomne množice poslušnih posameznikov na drugi strani.

Zloraba vzgojnih nalog naše javne šole v tem smislu, tako pomeni prikrito ideološko manipulacijo, namenjeno ohranjanju in vzdrževanju ideološko naravnane neosocialistične družbe in njenih elit.

 ŠOLA KOT IDEOLOŠKI APARAT DRŽAVE

 

Razlikovati moramo med državno oblastjo in represivnim državnim aparatom na eni in med represivnim in ideološkim aparatom države na drugi strani. Čeprav ideološki aparat na nek način sodi k državnemu aparatu samemu.

Pomanjkljivost represivnega aparata države (ki zajema: vlado, upravo, vojsko, policijo, sodišča, zapore itd) je predvsem ta, da deluje izključno v javni sferi in pretežno z represijo (čeprav seveda skozi zakonodajo tudi z ideologijo).

Ideološki aparati, kot npr. šola, mediji…, so lahko mnogo bolj učinkoviti, saj delujejo tako v javni, kot tudi v privatni sferi. Čeprav delujejo na videz dokaj neusklajeno, pa delujejo pretežno z ideologijo (šele nato, milo in simbolično, tudi z represijo). Tako lahko šola, z ustreznimi metodami, dresira poslušne in pohlevne ovčice, ki zagotavljajo družbeni status quo.

• Enotnost represivnega aparata države zagotavlja njegova centralizirana in enotna organizacija pod vodstvom predstavnikov oblasti;
• Enotnost različnih ideoloških aparatov države pa zagotavlja največkrat v protislovnih oblikah – vladajoča ideologija.

Represivni aparat države predvsem (z nasiljem, fizičnim in drugačnim) zagotavlja politične pogoje za delovanje ideoloških aparatov države. Prav ti pa v veliki meri zagotavljajo primerno manipulacijo, seveda zaradi podrejenosti togi zakonodaji, pod »ščitom« državnega represivnega aparata.

Šolski ideološki aparat je v Sloveniji torej postal  vladajoči ideološki aparat države.

Čeprav vsi ideološki aparati države skupaj prispevajo k istemu rezultatu, pa vsak izmed njih prispeva k istemu rezultatu na poseben način:

·       Politični aparat podreja posameznika državni politični ideologiji

·       Informacijski aparat pita »državljane« vsak dan z ustrezno količino ideološko usmerjenih informacij

·       Pa vendarle ima šolski aparat pri tem vodilno vlogo: saj deluje tako pritajeno:

Ø  Zajame vso populacijo in to že v obdobju, ko je posameznik najbolj občutljiv (ranljiv)

Ø  Z novimi in starimi metodami vtepa v glavo »spretnosti«, ovite v  ideologijo (pri različnih predmetih)

Ø  Ob koncu izobraževanja posameznik sicer postane na videz samostojen subjekt, a je ta subjektiviteta močno ideološko pogojena.

Da bi bila legitimnost šolskega ideološkega aparata večja, pa se danes le-ta še bolj povezuje z družino. V sodelovanju z, na videz »liberalno« zakonodajo, ji celo daje moč »strokovnega« nadzora nad vzgojno izobraževalnim procesom, s čimer je ta institucija  popolnoma razvrednotena. Šole, kot nosilci VI procesa so razpeti med ideološko usmerjeno VI zakonodajo na eni in "strokovnim" nadzorom družine na drugi strani. Učitelji izgubijo tako svoj avtonomni status, kot tudi strokovno vrednost. Pedagoški poklic je popolnoma razvrednoten. Taka kriza šolskega sistema, ki se povezuje s krizo družinskega sistema vse bolj odraža njen politično ideološki pomen. Družina tako nevede sodeluje pri ideološki manipulaciji šolskega aparata, ki ga v popolnosti načrtujejo, nadzirajo in izvajajo tako politične, kot strokovne institucije šolskega ideološkega aparata.

 SISTEM

Katere so torej tiste institucije, ki so najbolj "krive" za delovanje in seveda tudi zlorabo vzgojno izobraževalnega sistema v politično ideološke  namene?

V prvi vrsti je to Ministrstvo za Šolstvo in šport, ki s svojimi funkcionarji, službami, referati, direktorati...skrbi tako za izvrševanje, kot seveda tudi graditev ustrezne zakonodaje. Za najbolj korenite in povsem negativne reforme je odgovoren LDS-ov minister Slavko Gaber s svojo ekipo. Kasnejše ekipe se niso resneje lotile sprememb na bolje. Na podlagi Bele knjige je Gaber po letu 1995 zgradil  VI sistem, ki v celoti omogoča in "uspešno" izvaja opisane zlorabe. Ministrstvo ima z zakonom določen popoln nadzor nad kadrovanjem vseh ključnih elementov sistema. In s tem tudi poln nadzor tako nad formo kot vsebino celotnega VI sistema. Kadrovanje lojalnih in politično korektnih kadrov na ključna mesta je praksa, ki se uspešno nadaljuje že iz prejšnjega političnega sistema.

Politično ideološke usmeritve vsebinsko izvršujejo strokovni sveti. Sestavljajo jih politično preverjeni in lojalni "strokovnjaki", ki običajno s prakso nimajo nikakršnih izkušenj. Sestavljajo pa učne načrte (kurikulume) za vsa strokovna področja in vse nivoje izobraževanja.

Vez med ministrstvom in prakso vzdržujejo Zavod za šolstvo, Center za poklicno izobraževanje in podobne institucije. Represivno funkcijo izvaja šolski inšpektorat. Tudi zaposleni v teh "svetih kravah" sistema so preverjeni kadri (odsluženi ravnatelji, referenti z ministrstva itn.)

Ministrova "izpostava" v šolskih ustanovah so ravnatelji in direktorji šolskih centrov. Možgansko čiščenje in "pozitivna" selekcija te kadre doleti, če ne prej, v t.i. Šoli za ravnatelje. Sicer nimajo nobene avtonomije (niti kadrovske) razen mikro organizacije delovanja VI sistema na posamezni šoli. In izvršujejo osnovni nadzor nad "korektnostjo" izvajanja sistema.

Tudi učitelje kadrovsko izbira ministrstvo (čeprav jih neposredno izbere ravnatelj, jih mora formalno (posredno) potrditi ministrstvo), ki predpisuje tudi ustrezna merila, ki jih mora ta kader izpolnjevati. Gre za povsem načrtovane in usmerjene formalne pogoje, ki ne glede na dejansko kvaliteto pedagoga prevladujejo. V zadnjem dobrem desetletju je zelo veliko število odličnih pedagogov moralo prenehati s svojim poklicem, ker niso zadostili tem pogojem. Nadomestili so jih formalno ustrezni a večinoma slabi pedagogi, ki pa "ustrezajo" sistemu. Izbira učiteljskega kadra prične že z usmerjanjem maturantov na Pedagoške fakultete, ki so si "vzele" skoraj izključen primat pri izobraževanju in vzgoji pedagoškega kadra. Usmerjanje se niti slučajno ne opira na osebno talentiranost ali nagnjenost k pedagoškemu poklicu. Rezultat te (ne)strokovne usmerjenosti je današnja kadrovska neustreznost v vzgojno izobraževalnih institucijah, feminizacija poklica in popolna "lojalnost" takšnemu sistemu.

Pomemben člen slovenskega VI sistema je tudi SVIZ, vodilni sindikat tega področja. Le-ta  skoraj ne opravlja svoje temeljne funkcije: zaščite pedagoških delavcev v skladu z izvrševanjem kolektivne pogodbe, ampak svoje poslanstvo vidi predvsem v zaščiti sistema. Poslušnih, lojalnih "ovčic" ni težko zmanipulirati tudi v tej smeri. Sindikat, ki je tudi voden s hirearhijo preverjenih kadrov, vedno uspešno s sindikalnimi prijemi zaščiti sistem, kadar je ta ogrožen. Kar je v sistemu še ostalo pravih, normalnih pedagogov, so večinoma vsi iz tega sistemskega sindikata že davno izstopili...

Sistem je tako v grobem, a zelo nadzorovano, postavljen, manjka le še "prava" vsebina in manipulacija bo popolna. Z uvedbo devetletke na osnovnošolski ravni, reformo srednje-poklicnega izobraževanja in "bolonjsko" reformo višje in visokega izobraževanja so bili postavljeni tudi temelji sistemu ustrezne formalne in vsebinske izvedbe vzgojno-izobraževalne manipulacije.

 SKLEPNE MISLI

Kljub temu, da je v Beli knjigi o vzgoji in izobraževanju v Republiki Sloveniji zapisano temeljno določilo naše šolske reforme: spoštovanje Splošne deklaracije človekovih pravic, ki v svojem 26. členu predpisuje zahtevo, da mora izobrazba biti usmerjena k polnemu razvoju človekove osebnosti in še posebej poudarja vez med vzgojo in izobraževanjem, ki jo tvori zahteva po razvoju kritičnega mišljenja in da se enake opredelitve prenašajo tudi v šolsko zakonodajo, pa se v praksi izkaže, da je velikokrat taka usmeritev zgolj deklarativna.

Poleg v uvodu navedenih, zagotovo ideološko pogojenih stranpoti naše javne šole, pa se srečujemo s še nekaterimi praktičnimi problemi, iz katerih bi lahko razbrali predvsem ideološke spopade, ki se odvijajo predvsem na bojnem polju interpretacij  zakonskih rešitev.

Predvsem pa je problematična konkretizacija načela avtonomije šole in učitelja, od katerih je predvsem odvisno nastajanje takih vzgojno-izobraževalnih konceptov javne šole, ki bodo temeljili na bogati paleti vzgojnih dejavnikov, ki presegajo okvire uradnega kurikuluma. V ospredje pa bodo postavile deklarativno zapisane sodobne svetovnonazorske vrednote in kritičnega mišljenja, kot pogoj za oblikovanje avtonomne moralnosti učencev. In svobodnih subjektov bodoče demokratične družbene ureditve…