Živimo v času, ko nam tranzicijski ostanki prejšnjega
socialističnega sistema s pomočjo: šolstva, servilnih medijev, ideološko
skorumpiranega sodstva in politike, spet
prodirajo globoko v sfero zasebnosti. Tranzicijski veljaki in njih potomci, ki večinoma
še vedno uživajo privilegije, pridobljene v »najbolj pravičnem« socializmu, so
začutili, da v notranjosti slovenskega posameznika še klije seme
civilizacijskih vrednot, ki je z veliko muke preživelo pranje možganov v
obdobju te mračne polpreteklosti. Seme,
ki je celo (nezaslišano!) dobilo zagon rasti v pomladnem zanosu osamosvajanja,
je za ohranitev privilegijev nujno potrebno v kali zatreti! Za uresničevanje tega
sprevrženega projekta, so dovoljena vsa sredstva, z uporabo vseh preživelih
revolucionarnih sil, ne glede na žrtve!
1.
Domoljubje,
ki ga je sprožil nacionalni naboj ob nastajanju slovenske države konec
osemdesetih in v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja, je zagotovo
vrednota, ki jo je najprej treba zatreti in uničiti. Razvrednotenje domoljubja
zato poteka na vseh frontah: v šolskih programih, skoraj vseh medijih, aktualno
političnih diskurzih itd. Najprej je potrebno popolnoma razvrednotiti
osamosvojitev, ji odvzeti njeno zgodovinsko pomembnost za slovenski narod,
skratka, jo diskreditirati in likvidirati (kar je stara, velikokrat preizkušena
metoda socialističnih revolucionarjev). Seveda so likvidatorji najprej uspešno
ekonomsko oslabili državo, vzporedno uničevali vse ostale civilizacijske
vrednote, si podredili vzgojno izobraževalni sistem in medije. Slovenija kot
nacionalna entiteta je postala zgodba o neuspehu, popolnoma zgrešen projekt. Za
tako podobo pa ni kriv nihče drug, kot osamosvojitelji, torej tisti Slovenci,
ki so se v ključnih trenutkih izpostavili in žrtvovali. In ne tisti, ki so ji v
teh dobrih dvajsetih letih v resnici vladali, jo izčrpavali in uničevali na
vseh področjih. In ne tisti, ki so osamosvojitvi, v strahu pred izgubo
politične moči in privilegijev, ves čas nasprotovali. Dosegli so svoje:
Domoljubje je postalo vsaj nezaželjena beseda, če ne celo »bogokletna herezija«.
Slovenija kot država pa popolnoma razvrednotena!
2.
Demokracija,
kot splošno priznana najvišja politična civilizacijska vrednota, se je »pomotoma«
zapisala v ustavo novoustanovljene države. Ker z njeno uveljavitvijo obstaja
možnost udejanjanja osebne ekonomske, politične, verske itd. svobode, je
neposredna grožnja enakosti in kolektivizmu. Zato jo je bilo potrebno, po že
prej opisanem postopku, diskreditirati
in likvidirati. Servilnim medijem in revolucionarnemu političnemu diskurzu je
uspelo med ljudi indoktrinirati prepričanje, da je Demokracija glavni krivec
sedanjega ubogega stanja, v katerem se je znašla država in ljudje v njej. Klic
po uveljavitvi nekakšnega »demokratičnega socializma« in nedefinirane »neposredne
demokracije«, v ustavi zapisano demokratično politično ureditev negira v biti
in poskuša likvidirati.
3. Tradicija
in Zgodovinska resnica lahko napačno tolmačita pridobitve socialistične
revolucije in sta zato nezaželjena, če ne celo prepovedana tema. Indoktrinacija
ideje: »nehajmo pogrevati preteklost in se raje posvetimo prihodnosti…« je
dosegla svoj cilj. Ljudje so jo privzeli za svojo rešilno bilko, upajoč na bolj
svetlo prihodnost. Ne da bi se zavedali, da z negacijo svoje lastne in narodove
tradicije in zgodovinske resnice, v bistvu izgubljajo svoje bistvo. In da s tem
razosebljajo sebe, vsakega posameznika in narod. Nekritično sprejemajo le
dejstvo, da je dovoljena le tradicija, ki sloni na pridobitvah revolucije in
tista zgodovinska resnica, ki jo plasirajo njeni revolucionarji. A človek in narod,
brez upoštevanja tradicionalnih vrednot in sprave z zgodovinsko resnico, pa naj
bo še tako boleča, nista zmožna razumevanja niti svoje niti nacionalne biti.
Splošna zgodovinska amnezija pa na drugi strani omogoča ponovno uveljavitev z
osamosvojitvijo zavrženih simbolov in (ne)vrednot!
S tako diskreditacijo in
likvidacijo vrednot, je družba prestopila šibko mejo med demokracijo in
anarhijo: kaos, ki ga stanje prinaša, pa omogoča starim, preživelim in z
osamosvojitvijo zavrženim socialističnim revolucionarnim silam, ponovno
restavracijo ideologije, sistema in ohranitev privilegijev. Zmanipulirana
večina, ki nevede ta projekt podpira, pa je, namesto v svobodo in razvoj,
pahnjena v enakost v bedi.
Poglaviten vzrok, za uspeh opisanega
tranzicijskega načrta, je zagotovo ne do konca izpeljana osamosvojitev. Če si
želimo normalne države, ki nam bo zagotavljala pogoje za razvoj in boljšo
prihodnost, jo bo zagotovo treba na nek način ponoviti! Tokrat brez napak….
Ni komentarjev:
Objavite komentar