Tako kot vsako leto, so tudi letos, proti koncu meseca
julija, oživeli travniki pod severno steno Storžiča. Takrat namreč dozori
izredno kvalitetna planinska trava, pomešana s čudovitimi zdravilnimi rožami,
ki krasijo strma pobočja tega okolja. In ko je vremenska napoved vsaj za nekaj
dni naprej ugodna, se v prijetnem hladu jutranjega svita zasliši prvi žvenket
udarjanja vlažne osle ob jekleno ostrino kose. Kako nepopisno prijetno zadiši,
ko z roso prepojeno žlahtno seno pokošeno obleži na pobočju.
Četudi lahko npr.Hvačmanovi v Srpičju, pa
Klemenšnekovi in Dovarjevi v Senožetih, zaradi položnejšega, ponekod že
izravnanega pobočja, kosijo s kosilnicami, pa je še vedno potrebno npr.strmo in
grbinasto Hrušovo dolino v Srpičju, Anžičevo srpičje, pa Olipovo in Vanišarjevo
Senožet pod Storšcam pokositi ročno.
Pridne roke lomskih kmetov, njihovih družin ter
prijateljev in znancev, si že tradicionalno znajo porazdeliti delo. Seveda
Akcija prične že nekaj dni prej, ko gospodar skliče kosce in določi kdaj in kje
se dobijo, gospodinja pa prične s pripravo hrane in pijače za neutrudne
delavce. Na dogovorjeni dan, v zgodnjih jutranjih urah, se najprej zberejo
kosci. Kakih deset do dvanajst jih ponavadi zareže v rosno travo. Po štirih,
petih urah je senožet pokošena. Potem se, na komando gospodarja, zapodijo v
strmino mešalci ali obračalci, ki z lesenimi vilami ali grabljami premešajo
pokošene snope sena tako, da se lažje in hitreje suši. Med časom za malico in
prepotrebno osvežilno pijačo za delavce, sonce in veter opravljata svoje
poslanstvo. Tudi molitev pred jedjo stori svoje. Po nekaj urah pa je treba z
vilami in grabljami spet navkreber, vmes temeljito obračati seno, da dobi več
zraka in se enakomerneje posuši..Včasih je na pobočju tudi do dvajset parov
pridnih rok, na svoj način pa se priučujejo temu delu tudi otroci..
Postopek se nadaljuje tudi naslednji dan. Ob ugodnih
razmerah, kakršne so bile npr. letos, je seno posušeno v dveh do treh dneh.
Takrat se v poznem popoldnevu spet vsi zberejo na vrhu
strme senožeti, kjer se prične s spravilom posušenega sena po pobočju navzdol..
Najprej z vilami, potem pa dokončno čiščenje pobočja z grabljami. Ko se nabere
večja količina sena, ga naložijo in potlačijo na Vlake, široke bukove veje.
Tako počasi nastaja velik kup, ki ga počasi privlečejo k Svislim.
Vrisk in veselje odmeva s teh pobočij, ko so Svisli
polne, pobočje očiščeno in Likof pripravljen.
Pri Vanišarju gospodar Bvaž ne more skriti veselja in
zadovoljstva po srečno in dobro opravljenem delu: »Še dobro, da imam toliko
ljudi, ki so pripravljeni priti v Tarbeh, za skromno malico in pijačo, ki jo
vestno pripravlja gospodinja Majda, brez plačila. To so res zadnji ostanki
pravega udarniškega dela. Ne vem kaj bo čez nekaj let, saj od mladih nihče več
ne zna kositi ročno. Čeprav tudi takole ne gre brez velikih stroškov, bomo
vztrajali, dokler bomo lahko. Že so bili časi, ko sem celo senožet pokosil sam
in preklinjal težaško delo…«
Vsekakor menim, da družba mora podpreti, tako moralno kot
seveda materialno, da se senožeti ne bi zarasle. Naj bo vsem nam cilj piti
kvalitetno in zdravo mleko, jesti dobro meso živine, zrejene s kvalitetno krmo
s teh gorskih pobočij. Ne sme nam biti žal prelitega znoja in žuljavih rok, ki
nam to omogočajo. Tudi druženje pri delu in ob malici v teh vročih delovnih
dneh, rojeva nove, močnejše in pristnejše vezi med ljudmi, kar pa tudi ni
zanemarljivo. Posebna vrednota pa je tudi ohranjanje lepih, skromnih kmečkih
običajev, da ne bi izginili v pozabo. Združevanje prijetnega s koristnim in
popestritev težaškega delovnega dne visokogorskega kmeta.
