Kljub zavedanju, da me čaka dolga, utrujajoča vožnja, potem
pa še teden trdega, celodnevnega dela, sem se z velikim veseljem in pozitivnimi
pričakovanji odpravil na pot.
Najprej dobre pol ure vožnje v prometnem kaosu, v katerem se
zdi, da skoraj nihče ne pozna, ali noče poznati cestno prometnih pravil. Na
cesti, rezervirani za motorna vozila, nekdo spredaj vozi 70 kilometrov na uro
in za sabo ustvarja dolgo kolono vozil, med katerimi je mnogo takšnih, ki jim
ne deluje sprednja, zadnja, ali zavorna luč. In še več takšnih, ki jim ob
spremembi smeri vožnje ne delujejo smerniki. Izguba živcev pogosto iz počasi
vozeče kolone izstreli v nepregledni ovinek prehitevajoči projektil, katerega
voznik se očitno ne zaveda realnega ogrožanja sebe in nasproti vozečih. Niti pogubnih posledic…
Čeprav nas večina o tem s smerniki ni obvestila, smo nekako
zapustili hitro in se vključili v promet avtomobilske ceste, kjer zaslepljen z
dolgimi ali nepravilno nastavljenimi žarometi doživljaš prehitevanja po desni
ali s 150 na uro (skozi predore) po levi.
Da bi se vsaj fizično bolj približali Evropi, smo pred leti
zgradili Karavanški predor. In da pot v
Evropo vendarle ne bi bila prelahka, se avtomobilska cesta v njem zoži na dva
pasova, od katerih je vsaj eden vedno zaprt. Morda tudi zato, da si še zadnjič
lahko premisliš?! Rdeča luč na semaforju pred predorom te pomenljivo opozarja
na realnost in ti da pol ure časa za razmislek…
Preostalih, skoraj osemsto kilometrov do Frankfurta, mineva
bolj mirno. In predvsem urejeno in disciplinirano. Tudi ob prometnih konicah v
bližini velikih mest organizirajo promet tako, da teče brez težav. Vozila so
dobro opremljena, vozniki bistveno bolj kulturni. In predvsem se zavedajo, da
je upoštevanje pravil v prvi vrsti skrb za lastno varnost. In varnost ostalih
udeležencev v prometu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar