Predestinacija?

Nikakor! Ne pristanem!

Že v ranem otroštvu me je krepko določal, sicer deklarativno svobodomiselni, demokratični in od vere in Boga popolnoma neodvisni socialistični družbeni sistem.
In še malo kasneje, ko mojo adolescentno mladost krepko zaznamuje obdobje kaotičnega razpada tega istega, najboljšega sistema na svetu.
Ne! Ne bom dopustil, da bi bilo moje življenje omejeno s tem, kar mi ponuja totalitarni socializem.
Zares sem si želel sprememb in se šel aktivizem: najprej na čisto nedolžnem športnem in nato kulturnem področju (še vedno pod okriljem ZSMS in SZDL), potem pa seveda tudi na političnem področju
(DEMOS, osamosvojitev, demokracija, večstrankarski sistem...).
Ponosen sem bil na to, kar nam je uspelo. 
In ni res, da ne bi: v vsem zanosu smo pomislili tudi na to, da bi onemogočili, dobro, ali pa vsaj omejili, vse tisto, kar nas je določalo in omejevalo dotlej (lustracija). Pa so naši vplivni somišljeniki dejali: ni dobro, ni pravi čas, kako bodo na nas gledali drugi, ali nas bodo hoteli priznati...
Velika napaka, ki nas še danes tepe.
In tako je počasi, vzporedno z mojim dozorevanjem, nastajala suverena Slovenija.
Tegobam nastajanja rečemo Tranzicija. Pa čeprav smo se dokaj hitro priključili k Evropi, pozabili na suvereni Tolar in prevzeli Evro, odprli svoje meje na sever in zahod...; in ne, nisem zadovoljen!
Lahko bi bilo mnogo bolje!
Namesto brezskrbnega svobodnega življenja, kakršnega sem pričakoval za svojo zrelo obdobje in starost, je moja svoboda spet vse bolj omejena na moj lastni, notranji svet. 
Zunaj tega ničesar več ne smem, kar pa bi že, recimo, lahko, ne morem.
In zato sem žalosten.
In se sprašujem: ali mojega življenja res ne določa neka zunanja ali celo mistična sila?
Ne more biti. Z religijo sem se spravil že davno!
Torej zna biti, da predestinacija le ni mistična kategorija. Ampak v našem življenju, na žalost, vse bolj družbena, etična in kar je še najhuje, očitno politična.


O tem, kdo je tisti, ki nas določa namesto Boga, prihodnjič.