Tržiška zgodba

Razvoj našega domačega kraja gre tako, kot razvoj naše Domovine, že desetletja le navzdol!

Mesto, ki je nastajalo in se razvijalo na človeškem in energetskem potencialu, umira!

Oblastniki, ki jim že desetletja ni mar za razvoj in blagostanje prebivalcev, si gradijo ničvredne in neuporabne spomenike (stolpnico, paviljon, plažo...), namesto da bi poskrbeli za urejenost mesta in pogoje za normalno življenje!

Najprej so, v spregi z uničevalnim socialističnim sistemom, uničili obrtništvo, ki je bilo stoletja gonilo razvoja.

Potem so uničili in pokradli še industrijo, čeprav so desetletja privabljali ljudi od vsepovsod in jim obljubljali raj na zemlji. Zapustili so nam le umazano pogorišče...

Danes se pot navzdol le še nadaljuje, kljub temu, da bi bil napredek več kot mogoč! Zdajšnji oblastniki niso več voditelji vseh, ampak le še nekaterih, njim všečnih in uslužnih prebivalcev. In tudi tistih, ki to sploh niso!

Do kdaj še?

Tisti, ki so gradili naš Trž'č se gotovo v grobu obračajo!

Industrializacija mesta, v XIX. stoletju, je bila posledica več kot poltisočletne obrtniške tradicije.

Lokomobila-dokaz, da je bil Tržič industrializiran že davno pred elektrifikacijo, kaj šele pred komunizmom:

Zaslužni posamezniki so v preteklosti ogromno prispevali k razvoju tržiškega gospodarstva.

Zato je prav, da se jih spomnimo, saj jih je zgodovina bolj ali manj zamolčala. Povsem neupravičeno!

1. Baron Born 

Nemec, doma iz Berlina, je uvidel svojo priložnost v Tržiču in jo z vlaganjem, najprej v rudnik živega srebra, nato v zemljišča, tudi izkoristil  Tržiču je prispeval močan pečat. 

Baron Born s svojo ekipo leta 1930

2. Carl B. Mally

Tovarnar usnja, solastnik prve tovarne čevljev (Mally&Domberger) in 18 let župan Tržiča

3. Vincenc Polak

Usnjar in v začetku XIX. stoletja največji tržiški posestnik, ki je znanje in bogate izkušnje prinesel v domači Tržič s svojih potovanj po vsej Evropi.

Njegove so bile nepremičnine: Stranje, Podlaz in Stope na spodnji poti, usnjarna Paradiž in seveda domača hiša pri Cenu na glavnem trgu.

Veselilo ga je tudi kmetijstvo, zato je kupil Lbelc in Zali rovt ter njive in travnike na Pesku ob spodnji poti in na Pristavi...

4. Edmund Glanzmann in
5. Andrew Gassner

Veleindustrialca, ki sta razvila bombažno predilnico in tkalnico v Tržiču. Kljub temu, da je bil ta industrijski obrat dobro preskrbljen z energijo, saj je zgrajen na sotočju Bistrice in Mošenika, sta za potrebe tovarne in njenih uslužbencev, po dolini Mošenika zgradila verigo šestih hidroelektrarn. Eden dokazov, da sta svoja vlaganja vzela resno in dolgoročno, je tudi ta, kako sta skrbela za svoje delavce. Nedaleč od tovarne sta zgradila naselja stanovanj, v katerih so delavci prebivali brezplačno. Imeli so tudi zastonj vodo in električno energijo...

Edmund Glanzmann

Andrew Gassner

Osebje tržiške predilnice in tkalnice med obema vojnama. V sredini E.Glanzmann in A.Gassner

6. Franc Kajetan Ahačič 

ustanovitelj tovarne kos in srpov

7. Peter Kozina 

mecen & ustanovitelj firme PEKO Tržič

8. Charles Moline

Tudi on je bil, poleg Andrewa Gassnerja, po rodu Anglež. V Tržiču je, dokaj poceni, kupil zemljo in zgradil tovarno bele lepenke, ki so jo prodajali predvsem na tujih trgih. To je ena redkih tovarn, ki je bila pravočasno privatizirana in deluje še danes.

V obdobju: koncem XIX. in v začetku XX. stoletja je bil Tržič, zaradi visoke industrijske razvitosti, kranjski Manchester. Kar 30 let so se industrialci borili, da bi dobili do svojih tovarn dostojno blagovno prometno povezavo. Leta 1908 v Tržič pripelje prvi vlak, po novo zgrajeni železniški povezavi:

Ranjka AO monarhija je prisluhnila razvijajoči se industriji

tržiška Žaga

Predilnica

Čevljarska industrija-Peter Kozina

Komunizem najprej uniči železnico (zadnji vlak iz Tržiča odpelje leta 1966),

Kasneje sledi počasen in boleč propad tržiške industrije.

Danes je Tržič eno najslabše razvitih slovenskih mest...

Celo ob ukinitvi železniške proge leta 1966, so komunisti proslavljali: zaton industrije, mesta in življenja v njem... 

Danes je res žalostno pogledati industrijske objekte, ki bolj ali manj samevajo in žalostno propadajo:

Predilnica in tkalnica

Peko...

R.I.P. Peko

Peter Kozina

Leta 1903 je Peter Kozina skupaj z družabniki ustanovil podjetje Peter Kozina&CO, ki je leta 1906 začela v Tržiču izdelovati čevlje. Po dograditvi novih proizvodnih obratov je 1917 postal edini lastnik tovarne in jo preimenoval v Peko. Med obema svetovnima vojnama je ustanovil okoli 50 prodajaln. Za zaposlene v tovarni je na Pristavi postavil veliko stanovanjsko zgradbo, v tovarni pa uredil obrate za ugodne delovne pogoje zaposlenih.

Med prvo svetovno vojno je Kozinovo podjetje imelo veliko naročil za vojaško obutev in zaslužil je toliko, da je leta 1917 izplačal vse družabnike in postal edini lastnik. Po vojni je bil največji proizvajalec čevljev v Kraljevini SHS. Ko je konec leta 1920 regent Aleksander Karadjordjević obiskal Tržič, je obiskal tudi Peko, in takrat ga je država prisilila v podpis zanj zelo škodljive pogodbe. Vedel je, da je posel tvegan, a je moral sprejeti naročilo za 100.000 parov vojaških čevljev. Posel ni bil nikoli izpeljan in se je zaradi njega pravdal do smrti, ker je moral odpovedati druge stranke.

S posojili je v 20. letih vložil veliko denarja v modernizacijo tovarne in vzpostavitev lastne trgovske mreže, a se je ujel v zanko terminske neusklajenosti in obveznosti. Ko so leta 1928 podjetje prevzeli upniki (bankirji), je sicer ostal na vodilnem položaju v podjetju, banke upnice pa so ustanovile sanacijsko družbo Peko, ki je dobila nalogo, da sanira podjetje Peter Kozina & Ko.

Ustanovitelj podjetja, Peter Kozina, je umrl leta 1930, tudi do danes nepojasnjene smrti. Možno je celo, da je bil umorjen.

Bil je samozavesten, dober govorec. Bil je eden najbolj delavnih slovenskih podjetnikov.

Njegov grob je na ljubljanskih Žalah

V 30. letih sta podjetji večkrat menjali lastnike, banke se niso mogle dogovoriti, kaj storiti, na koncu je odkup pripadel komanditni družbi Knez. Leta 1947 je v procesu nacionalizacije nastalo podjetje Triglav, ki je bilo neposredni dedič Peka, Petra Kozina & Ko. in pridruženih podjetij Trio in Cvekarna Retnje, leta 1953 pa so tržiškemu čevljarskemu podjetju vrnili ime Peko.

Tudi povojni navidezni razcvet tovarne obutve Peko ima ogromno črnih madežev. V bistvu se z nacionalizacijo podjetja pričenja njegovo umiranje na obroke.

Najboljši čevljarski mojstri, ki so bili od začetka delovanja podjetja njegovo srce, so bili prisilno "poslani" v Žiri, ustanavljati tovarno Alpina.

V podjetju so zaposlovali vse živo. Najbolj je cvetela njegova Uprava, ki je skupaj s stranskimi obrati, na višku socialističnega samoupravljanja, obsegala 70% podjetja. Zaposleni v tem sektorju so, večinoma v lenarjenju in brezdelju, izžemali garače v proizvodnji do onemoglosti.

Permanentne kraje materiala ter delovnih in finančnih sredstev, so se vse bolj odražale v slabi kvaliteti in nekonkurenčnosti proizvodov.

Ob gospodarskem dogajanju po osamosvojitvi Slovenije, z izgubo jugoslovanskega trga, je postajalo vse bolj jasno, da tako uničeno podjetje, prostega trga ne bo preživelo.

Edina možnost za ponoven razvoj podjetja bi bila njegova denacionalizacija in dokapitalizacija s privatnim kapitalom, ki pa se ni zgodila.

Ohranitev državnega lastništva je, skupaj z državnimi subvencijami, samo še podaljševala agonijo Peka. Namen tega pa ni bil ohranjanje delovnih mest, ampak predvsem dokončno uničenje podjetja. V tem času so profitirali edino kruhoborci, ki jih je režim delegiral za vodenje podjetja.

Tovarna obutve Peko je preminila v letu gospodovem 2016.

Razvil jo je kapitalizem in tržno gospodarstvo, uničilo pa nesposobno, socialistično vodenje!

Pa tudi krivci za to so znani...

Paradoks slovenskega političnega spektra

http://www.politikis.si/?p=161912