Peter Kozina
Leta 1903 je Peter Kozina skupaj z družabniki ustanovil podjetje Peter Kozina&CO, ki je leta 1906 začela v Tržiču izdelovati čevlje. Po dograditvi novih proizvodnih obratov je 1917 postal edini lastnik tovarne in jo preimenoval v Peko. Med obema svetovnima vojnama je ustanovil okoli 50 prodajaln. Za zaposlene v tovarni je na Pristavi postavil veliko stanovanjsko zgradbo, v tovarni pa uredil obrate za ugodne delovne pogoje zaposlenih.
Med prvo svetovno vojno je Kozinovo podjetje imelo veliko naročil za vojaško obutev in zaslužil je toliko, da je leta 1917 izplačal vse družabnike in postal edini lastnik. Po vojni je bil največji proizvajalec čevljev v Kraljevini SHS. Ko je konec leta 1920 regent Aleksander Karadjordjević obiskal Tržič, je obiskal tudi Peko, in takrat ga je država prisilila v podpis zanj zelo škodljive pogodbe. Vedel je, da je posel tvegan, a je moral sprejeti naročilo za 100.000 parov vojaških čevljev. Posel ni bil nikoli izpeljan in se je zaradi njega pravdal do smrti, ker je moral odpovedati druge stranke.
S posojili je v 20. letih vložil veliko denarja v modernizacijo tovarne in vzpostavitev lastne trgovske mreže, a se je ujel v zanko terminske neusklajenosti in obveznosti. Ko so leta 1928 podjetje prevzeli upniki (bankirji), je sicer ostal na vodilnem položaju v podjetju, banke upnice pa so ustanovile sanacijsko družbo Peko, ki je dobila nalogo, da sanira podjetje Peter Kozina & Ko.
Ustanovitelj podjetja, Peter Kozina, je umrl leta 1930, tudi do danes nepojasnjene smrti. Možno je celo, da je bil umorjen.
Bil je samozavesten, dober govorec. Bil je eden najbolj delavnih slovenskih podjetnikov.
Njegov grob je na ljubljanskih Žalah
V 30. letih sta podjetji večkrat menjali lastnike, banke se niso mogle dogovoriti, kaj storiti, na koncu je odkup pripadel komanditni družbi Knez. Leta 1947 je v procesu nacionalizacije nastalo podjetje Triglav, ki je bilo neposredni dedič Peka, Petra Kozina & Ko. in pridruženih podjetij Trio in Cvekarna Retnje, leta 1953 pa so tržiškemu čevljarskemu podjetju vrnili ime Peko.
Tudi povojni navidezni razcvet tovarne obutve Peko ima ogromno črnih madežev. V bistvu se z nacionalizacijo podjetja pričenja njegovo umiranje na obroke.
Najboljši čevljarski mojstri, ki so bili od začetka delovanja podjetja njegovo srce, so bili prisilno "poslani" v Žiri, ustanavljati tovarno Alpina.
V podjetju so zaposlovali vse živo. Najbolj je cvetela njegova Uprava, ki je skupaj s stranskimi obrati, na višku socialističnega samoupravljanja, obsegala 70% podjetja. Zaposleni v tem sektorju so, večinoma v lenarjenju in brezdelju, izžemali garače v proizvodnji do onemoglosti.
Permanentne kraje materiala ter delovnih in finančnih sredstev, so se vse bolj odražale v slabi kvaliteti in nekonkurenčnosti proizvodov.
Ob gospodarskem dogajanju po osamosvojitvi Slovenije, z izgubo jugoslovanskega trga, je postajalo vse bolj jasno, da tako uničeno podjetje, prostega trga ne bo preživelo.
Edina možnost za ponoven razvoj podjetja bi bila njegova denacionalizacija in dokapitalizacija s privatnim kapitalom, ki pa se ni zgodila.
Ohranitev državnega lastništva je, skupaj z državnimi subvencijami, samo še podaljševala agonijo Peka. Namen tega pa ni bil ohranjanje delovnih mest, ampak predvsem dokončno uničenje podjetja. V tem času so profitirali edino kruhoborci, ki jih je režim delegiral za vodenje podjetja.
Tovarna obutve Peko je preminila v letu gospodovem 2016.
Razvil jo je kapitalizem in tržno gospodarstvo, uničilo pa nesposobno, socialistično vodenje!
Pa tudi krivci za to so znani...
